Dvajsetletnica se mora spopasti z družinsko tragedijo, ki jo skoraj uniči. Kako lahko preživi po tem, ko njena sestra stori samomor? Poetično literarno delo Lucie Faulerove bralcem predstavi travmatično temo, ovito v nežen humor. Vlak pelje naprej. Notri, sama v kupeju, sedi mlada ženska, z ranjenim telesom in dušo. Skozi okno spremlja pokrajino, razmišlja o svoji družini in obuja spomine na vesele trenutke, preživete s sestro, ki je naredila samomor. Zakaj? Nihče ne ve. Marie, protagonistka romana, za sestrino smrt krivi sebe. Kolesa se vrtijo, vlak ropota in vzdihuje, pokrajina izginja. Popotnica Marie razmišlja o vseh možnih načinih samomora pa tudi o tem, kako se spopasti z življenjem in njegovimi tragedijami, kako živeti kljub vsaki zadani rani. Odgovore na vprašanja, ki jo tarejo, in rešitev za mučne misli, ki jo navdajajo, išče v novodobni duhovnosti in starih čeških običajih. Bralec postopoma izve, da je Marie po smrti svoje sestre večkrat poskušala storiti samomor, a vedno z dovoljšno mero obotavljanja, da je preživela. Kljub grenki temi je literarno delo mlade avtorice polno subtilnega humorja in ironije, medtem ko težko tematiko v prijetno branje spremeni značilen ritem avtoričinega jezika in izredna čistost njenega sloga.