Svetopisemska berila za ta dan: Berilo: Ef 4,7-16 Psalm: Ps 122,1-5 Evangelij: Lk 13,1-9 Vrstica iz evangelija: »'Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad.'« (Lk 13,8-9) Berilo (Ef 4,7-16) Bratje, slehernemu izmed nas je bila dana milost po meri Kristusovega daru. Zato pravi: »Šel je v višavo ter ujete peljal ujetnike, dal je darove ljudem.« Kaj pa pomeni: »Šel je v višavo,« če ne, da je poprej šel v nižine zemlje? Ta, ki je šel na zemljo, je prav tisti, ki je šel v višavo nad vsa nebesa, da napolni vse. In on je dal, da so eni apostoli, drugi preroki, spet drugi evangelisti in drugi pastirji ter učitelji. Tako se sveti usposobijo za delo službe in se gradi Kristusovo telo, dokler vsi ne dospemo do edinosti vere in spoznanja Božjega Sina, do popolnega moža, do mere polne starosti Kristusove. Tako ne bomo več nedoletni otroci, omahljivi, da nas ne bo vsak veter nauka zanašal, kadar ljudje varajo in zvijačno zavajajo v zmoto, marveč bomo v ljubezni v vsem rastli k njemu, ki je glava, Kristus. Iz njega prejema vse telo rast, ko se zlaga in sestavlja z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delovanju, kakršno je primerno vsakemu poedinemu delu, in tako sámo sebe gradi v ljubezni. Psalm (Ps 122,1-5) Odpev: V Gospodovo hišo pojdemo veseli. Veselil sem se, ko so mi rekli: V Gospodovo hišo pojdemo veseli. Že stoje naše noge med tvojimi vrati, Jeruzalem. V Gospodovo hišo pojdemo veseli. V Jeruzalem, ki je zidan kot mesto, vse trdno sklenjeno v sebi. Tja hodijo Gospodovi rodovi, kakor določa Izraelova postava. V Gospodovo hišo pojdemo veseli. Tja hodijo rodovi slavit Gospodovo ime, tam so postavljeni sodni stoli, stoli Davidove hiše. V Gospodovo hišo pojdemo veseli. Evangelij (Lk 13,1-9) Ta čas je bilo nekaj navzočih, ki so Jezusu poročali o Galilejcih, katerih kri je bil Pilat pomešal z njih daritvami. Odgovoril jim je: »Ali mislite, da so bili ti Galilejci zato, ker jih je to trpljenje zadelo, večji grešniki ko vsi drugi Galilejci? Ne, vam pravim; toda če se ne spokorite, boste vsi enako pokončani. Ali onih osemnajst, ki je nanje padel stolp pri Síloi in jih pobil, ali mislite, da so bili ti bolj krivi kot vsi ljudje, kateri prebivajo v Jeruzalemu? Ne, vam pravim, toda če se ne spokorite, boste vsi prav tako pokončani.« Povedal je pa tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu vsajeno smokvino drevo in je prišel iskat sadu na njem, pa ga ni našel. Rekel je vinogradniku: ›Glej, tri leta je, kar hodim iskat sadu na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo torej, čemu še zemljo izrablja?‹ Ta mu je odgovoril: ›Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in ji pognojim, če potlej obrodi sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«