Premišljujmo ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Luku. Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.« Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo. Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹ Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!« Učitelj postave je skušal Jezusa. To se nam lahko zdi nepravilno in nepošteno. A kljub tej napačni drži mojstra postave, Jezus odgovori na tako pomembno vprašanje kot je vprašanje večnega življenja. Jezus mu pokaže usmiljenje s tem, da mu je pripravljen odgovarjati na vprašanje, čeprav ni bilo postavljeno s pravim namenom. Jezus to uporabi, da bi rešil njegovo dušo.  Naj nam bo to v spodbudo, da vedno prihajamo pred Jezusa, tudi če se nam kdaj zdi, da na srečanje z njim nismo zares pripravljeni, da naša drža zanj ni dovolj popolna, dovolj ponižna, dovolj velikodušna. Vseeno pristopimo k Jezusu, On nas sprejema takšne, kot smo. Slišali smo vprašanje, kdo je moj bližnji. Jezus ve, da ni najbolj posrečeno postavljeno. Z njim namreč učitelj postave išče spregled od ljubezni do vsakogar, nekakšno omilitev zapovedi ljubezni. Ljubezni, ki je, kot je radikalna v Božji očeh, ljudem nedosegljiva. Jezus razloži z zgodbo, predvsem pa za zadnjim vprašanjem: “Kateri izmed teh treh je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Temeljno vprašanje torej ni, kdo je meni bližnji, ampak komu sem jaz bližnji. Za koga dovolim, da utripa moje srce. Komu dovolim, da me napolni s sočutjem?Vprašam se tudi, komu nisem bil bližnji. Vsak večer se lahko to vprašam ob večernem spraševanju vesti. Ali pa pred spovedjo. Komu nisem bil bližnji? Dragi Jezus, ti pa si vedno naš bližnji. Kadarkoli stopaš v odnos z nami. Vedno si usmiljeni Samarijan, ki obvezuje naše rane. Danes za Tvoje delovanje odpiram svoje srce in te prosim, da vanj vliješ svoje mnoge milosti, ki jih potrebujem. Pripravila: s. Ema Alič Evangelij prebrala: s. Tina Dajčer Glasba: Odsev na gladini, s. Klara Jarc