Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 1. poglavja iz Knjige modrosti. Ljubite pravičnost, ki sodite na zemlji, mislite dobro o Gospodu in ga iščite s preprostim srcem! Da se najti tem, ki ga ne skušajo, razodene se tistim, ki mu zaupajo. Napačne misli namreč ločijo od Boga, in skušana vsemogočnost zametuje nespametne. V zlobno dušo modrost ne prihaja in ne prebiva v telesu, ki je vdano grehu. Sveti duh strahovanja namreč beži pred hlimbo in se odtegne nespametnim mislim ter se umakne, če se približa krivica. Modrost je ljudomil duh, preklinjevalca pa ne pusti brez kazni zaradi njegovih ustnic; ker je Bog priča njegove notranjosti, resničen opazovalec njegovega srca in poslušalec njegovega jezika. Da, Gospodov Duh napolnjuje vesoljni svet, tisti, ki vse obsega, pozna vse, kar kdo govori.  Že od nekdaj me močno nagovarja svetopisemski stavek: »Priznati Boga, je začetek modrosti!« Morda tudi zato, ker se veličina človeka vidi prav v tem, da zmore ponižno priznati, da ni vsemogočen in da veruje v Božjo navzočnost med nami. Ji da prostor, pred njo umolkne in ji prisluhne. Sprejemanje Božje ljubezni, nas uči zaupanja, zaupanje dialoga, dialog nenavezanosti, nenavezanost pa nas naredi učljive in učljivost ponovno odprte za dar čudenja in priznavanje Božjega. Zato je preprostost srca tako pomembna!  V svetu dokazovanj, primerjanj in samozadostnosti, ko na prvi pogled svet Boga ne potrebuje več, smo kristjani toliko bolj poklicani, da bi ostajali z Gospodom. Si bili z njim zares domači, na Ti! Se pustili oblikovati Njegovi modrosti in postajali prosojni za njegovo ljubezen.  Prosimo danes za dar te domačnosti z Gospodom, kajti  ljubezen ni nič drugega kot ustvarjalna preprostost.  Pripravila: s. Tina Dajčer Glasba: Impro-D, s. Klara Jarc