V skupnem premišljevanju Božje besede bomo s prerokom Izaijem odšli v puščavo. Oz. bolje rečeno, skupaj z njim bomo v puščavi odkrivali Božje delovanje. Naj nas spomin na zvestobo Boga vedno znova opogumlja, da bi v preizkušnjah življenja bolj zaupali v Božjo pomoč kot v svojo nemoč. Naj vriska puščava in goljava; raduje naj se pustinja, naj poganja kakor narcisa; krasno naj cvete, se raduje in vriska. Dana ji bo veličastnost Libanona, krasota Karmela in Sárona. Gledali bodo Gospodovo veličastvo, krasoto našega Boga. Okrepite onemogle roke, utrdite klecava kolena! Recite njim, ki so obupanega srca: Močni bodite. Nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje pride, Božje povračilo. On sam pride in vas reši.« Tedaj spregledajo slepim oči in gluhim se odpro ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen in jezik nemega bo vriskal. Zakaj v puščavi začno izvirati vode, v pustinji potoki. Suha pokrajina postane jezero in žejna dežela vrelci vodá. Kjer so prebivali šakali v svojem brlogu, bo poganjala trava s trstjem in bičjem. Ondi bo cesta in pot; sveta pot se bo imenovala; nečisti ne hodi po njej, nevešči ne zablodijo na njej. Tam ne bo leva, huda zver ne pride nanjo, ne bo je najti ondi, samo rešeni smejo tam hoditi. Od Gospoda odkupljeni se povrnejo in pridejo vriskajoč na Sion. Večno veselje bo nad njihovo glavo, radost in veselje dosežejo, žalost in vzdihovanje pobegneta.   Morda nas na prvi pogled preseneti drzno dejanje preroka Izaija, ki puščavo in goljavo vabi k vriskanju, veselju. Za kraj, za katerega bi lahko rekli, kaj vse nam manjka in bi skoraj upravičeno godrnjali nad odsotnostjo Boga, on pripravlja prostor srečanja z živim Bogom. Ta drža preroka je možna, ker zaupa v Božjo obljubo. Strah, bolečina, nemoč, trpljenje, razočaranje … vse to nas lahko ohromi, nas naredi neodzivne, kot bi se ujeli v brezizhodnem položaju. Prerok pa nas budi iz »spanja«. Opogumlja nas, naj ostanemo močni. »Glejte, vaš Bog!« In Bog prihaja k nam na zelo različne načine. Lahko po zdravniku, ki se zavzame zame, lahko po prijazni besedi prodajalke v knjigarni. Lahko me obišče, ko mi soseda prinese domač jabolčni zavitek ali ko mi tujec pomaga pri popravilu pokvarjenega kolesa. Bog prihaja v našo stisko, v našo puščavo. In srce, ki zaupa v Božjo obljubo, ga bo prepoznalo. Bo pregledalo … Zares, večno veselje bo nad nami, ko bomo z vero sprejeli Gospoda, ki prihaja, da nas reši.   Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda? Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku? Kako si želimo vstopiti v nov teden?   Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem. Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi. Glasba: O come, Emmanuel