To naj bi bila resnična zgodba, čeprav ne vem, ali je res, vendar ljudje trdijo, da je. Nekoč na Tibetu so mož in njegova družina zvečer posedali ob ognju, nakar je mož nenadoma rekel: »Nekdo me kliče!« In nato pritrdil: »O, da, da, v redu.« Zatem je nenadoma vstal, odkorakal v noč in se ni več vrnil. Vsi so ga iskali vsepovsod, blizu in daleč, vendar ga niso našli. Minil je mesec, dva meseca, trije meseci … Nato je družina sklenila, da je verjetno mrtev, zato so devetinštirideset dni zanj opravljali vse potrebne obrede. Spet je minilo veliko mesecev, morda celo leto, in takrat se je nenadoma vrnil. Dejal je, da ga je ugrabil gjalpo, eden izmed demonov, ki so v prejšnjem življenju bili izprijeni duhovni učitelji. Gjalpo mu je pripovedoval številne zgodbe. Ena izmed zgodb, ki mu jo je povedal, je bila o tem, kako je nekoč opazil velik tabor visokega lame in se odločil, da ga obišče. Bilo je veliko šotorov in menihov, vendar se je gjalpo preprosto sprehodil skozi tabor, ne da bi ga kdo opazil, in ukradel prigrizek tu ter zabodel nekoga tam in nihče ni niti črhnil. Potem se je odpravil v osrednji šotor, kjer je v meditacijskem položaju sedel stari lama. Tudi lama ga ni opazil, kar mu je vlilo pogum, da je stopil do njega in se mu usedel na glavo, da bi ga zmečkal. Lama se je začel smejati. Krohotal in krohotal se je neprestano, medtem pa je postajal vse manjši in manjši, dokler ni bil skoraj popolnoma sploščen na sedežu. Bolj ko se je lama krohotal, bolj je šlo gjalpu na jok, dokler ni planil v jok in se jokal in jokal. Ni mogel nehati. Lama se še kar ni nehal smejati, zato je bil gjalpo prisiljen oditi – preprosto ni več prenesel tega. Gjalpo je dejal, da od tedaj eno leto ni mogel nikomur škodovati. Lama je namreč meditiral na sočutje in na gjalpa je to sočutje naredilo tako močen vtis, da preprosto ni imel volje, da bi škodoval komur koli. Praksa sočutja naj bi bila torej najboljši način za obvladovanje kakršnih koli negativnih duhov ali prikazni in vsega negativnega. To potrjujejo številne podobne zgodbe.