Ko je Jorge Bergoglio 13. marca leta 2013 postal papež Frančišek, je sprožil val zanimanja, ki se leta ni polegel. Bil je prvi neevropski papež po dvanajstih stoletjih, prvi Južnoameričan in prvi jezuit na prestolu Katoliške cerkve. Kardinalski zbor je od njega pričakoval dvoje: da bo prečistil vatikanske finance in Rimu približal periferije Cerkve. Papeško agendo si je nato popolnil s prizadevanji za revnejšo, evangelijsko in družbeno občutljivo Cerkev, ki bo sprejemala vse, ki so se doslej počutili odrinjene. Toda katoliški svet je desetletje pozneje kljub nespornim Frančiškovim dosežkom razklan med njegove privržence in nasprotnike, skepse pa je vse več tudi v papežu naklonjenih krogih. Razloga sta dva: medijska prenasičenost in nedoslednost v dejanjih – celo pri obravnavi zlorab, pri tem pa bode v oči tudi »primer Rupnik«.