Set potopnih smetnjakov, prav v teh dneh mineva eno leto od njegove umestitve neposredno pred, malo pa tudi na forma vivo Poletno veselje Williama Nettleshipa, ki pa na zelenici pred UGM stoji že 37 let, absolutno ni izključno lokalni problem – MOM in njen župan, odgovoren za postavitev kant pred javno plastiko z njim namreč eno leto simptomatsko dokazujeta, da kloaka slovenske družbe nima dna. Brezdanja – to je ta izraz. Set smetnjakov eno leto pred umetnino ameriškega kiparja stoji povsem nepremoteno. Niti enega grafita. Nobene nočne mazaške akcije v jutranji kričeč opomin. Še pomnite, tovariši, kako so končali radarji? Če parafraziram eno Mariborčanko: prav žal, a to očitno ni isto mesto. Toda te kante so naš skupni problem, in sicer zato, ker so najboljši dokaz smrti naše kulture. Slovenski človek, očitno celo, če je Mariborčan_ka, se dandanes v skupni boj poda samo še ob neposredni nevarnosti za lastni tošl – za kulturo pa nikakor. Vsa čast izjemam – ob postavitvi teh kant je del javnosti odločno protestiral, pisal javna pisma, civilizirano in dostojno pozival k umiku. Zgodilo se ni nič. Še več: na lokalnih volitvah je bil župan mirno ponovno izvoljen. Ker kaj pa ene kante pred, malo pa tudi na eni javni plastiki. Koga briga. Umetnosti ne rabimo. Kante rabimo. Bodimo praktični! Na slovenski kulturni praznik sem pred zbrano publiko, sedeč na eni teh kant, prebrala par Prešernovih pesmi. Tudi Gloso: "Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grajšino." Lani je na vprašanje po datumu in stroških odstranitve kant MOM odgovorila, da v proračunu za leto 2022 niso predvideni. Natanko kot pred njihovo umestitvijo ni bila konzultirana strokovna javnost. Letos so na isto vprašanje odgovorili, da ... ne vedo. Ker proračun za leto 2023 še ni sprejet. Predvidevajo pa, da v prvi polovici leta. Verjetno. Mogoče. Se zna zgoditi. Lahko da, lahko pa da ne. Nea vemo. Prav: po zakonu ureja do konca marca začasno financiranje MOM sklep, sprejet 13. 12. lani. Ki, mimogrede, izkazuje minus, natančneje 2,5 milijona minusa. Toda: kako je mogoče, da Maribor – in cela država – dopuščata, da MOM in župan, krivca za nastalo situacijo, prosto odločata, kdaj bodo kante premaknili? Kako je mogoče, da za nepotrebne stroške, ki bodo s tem nastali in so plod izključno njihovega diletantizma, nihče ne odgovarja? Kako lahko tako živimo – in si pravimo ljudje?