Novinarka pred kulturnim praznikom v središču Ljubljane ustavlja mlade ljudi in jih sprašuje, če znajo recitirati kako pesem, našteti tri slovenske pesnike, gledališča. Ministrici za kulturo Asti Vrečko ogled posnetka nadvse toplo priporočam, predvajala ga je nacionalka, ki z njim izpolnjuje svoje poslanstvo: posnetek je kar najbolj v javnem interesu. Izkazuje realno stanje naše do fundamenta zjebane družbe. Dan pred praznikom je omenjena ministrica na Valu 202 nastopila v oddaji Vroči mikrofon. Kolega Hvalc jo je med drugim vprašal, kaj bo ministrstvo storilo, da bi predvsem mlade znova navdušilo za branje poezije. Ministrica ni odgovorila nič. Torej: nič konkretnega. Par neobveznih floskul o tem, kako se problema zavedajo, da problem res obstaja, in da bodo delali na tem, da se bralna pismenost v Sloveniji poveča. Jajca, skratka. Nedavno sem v okviru nekega projekta obiskala sedem razredov slovenskih srednjih šol. V vsakem sem postavila isto vprašanje: "Koliko vas bere poezijo?" Od okoli 170 dijakinj in dijakov sta roki dvignila dva. Poezija evidentno ni več del naše družbe. Ob tem spoznanje bi morali na Ministrstvu za kulturo zvoniti vsi alarmi, a namesto tega se, skupaj z Javno agencijo za knjigo, očitno prostodušno strinja z večinsko populacijo, da je za poezijo povsem dovolj, da je taka obrobna, nišna zadeva. Če sploh kaj. Poezija, kraljestvo metafor, ontologija jezika in vsega, kar dela ljudi za ljudi, to najvišje, kar je človeški um zmožen ustvariti s pretanjenim sobivanjem zvéna in pomena, veličastje, ki definira skrajne meje naših čustvovanj ... to naj zdaj postane nekaj fakultativnega? Kako je mogoče, da vsaj ministrica iz stranke, katere credo izvira iz solidarnosti, boja za skupno dobro, za "človeka pred kapitalom", ni sposobna uvideti zastrašujoče globine brezna, v katerega se ta družba s takim odnosom specifično do poezije pogreza, in ukrepati takoj? Kako lahko namesto tega enostavno opleta s floskulami, s katerimi da jasno vedeti, da ima vendar pametnejše delo? Kak manifest globokega branja, lepo te prosim? Kvečjemu globokega spanja. In niti epskega prepada med snovalci tega umotvora in ónimi, ki naj bi jim bil slednji namenjen, očitno ne zazna. O čem ti govoriš, so govorili pogledi dijakov, ko sem spraševala o branju poezije. Kaj tebi ni jasno? Ena večjih klofut, ki sem jih ob omenjenih obiskih šol doživela, je bil komentar, naj grem raje kaj delat. Krasen dokaz dokončne in absolutne družbene podreditvi zahtevi, povzeti v Prešernovem verzu Krajnc, ti le dobička išeš. Redukcija na želodce je uspela. Mladi hočejo izključno denar, saj kot dobri opazovalci vidijo, kaj v tej družbi edino pali. In ker poezija pač po svoji definiciji ni nekaj, kar bo dalo gótov d’nar, že v izhodišču odpade kot knof od gat. Ko jebe metaforo; to ni konvertibilna valuta. In potem Levico skrbi porast ultra desničarskih gibanj; res neverjetno, kakó strašnà slepota je človeka. Ministrica pa odgovarja v floskulah. In? Ja, nič, ne. Ministrstvo za kulturo se bo tega lotilo. No, nečesa. Lotilo se bo nečesa. V zvezi z branjem. Med ljudmi. Ki ne berejo. In to je problem, a veste. Da bojo. Brali. Da bojo brali. Pač nekaj. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.