Po manj kot polovici mandata aktualne vlade se v družbo vrača tesnoba. Upanje nadomešča vsesplošna letargija, iz katere različni ljudje iščejo različne rešitve. Nekateri mediji ponujajo stare obraze, drugi poskušajo s poveličevanjem dosežkov aktualne vlade, ki da je vendarle normalizirala družbeno klimo, da nam gre v bistvu kar dobro. Poudarek je na "kar": absolutni minimum, če sploh, je v luči nedopustno nizkih standardov prejšnje oblasti naenkrat postal vrlina, toda voda, ki je bila prej globoko zmrznjena, zdaj pa je tam nekje okrog ledišča, pač ni topla.Volilno telo še vedno ostaja zgolj to, torej volilno telo, in se nikakor ne more preleviti v običajne državljanke in državljane, ki se brigajo zase – še naprej je politika, ki svoje delo, iz oportunizma ali spričo amaterizma, opravlja obupno slabo, zažrta v vse pore naših življenj, in to stanje ji ustreza: stalna doza politične shisteriziranosti naj prikrije mizerno stanje v družbi, kjer se človek boji zboleti, noče imeti nič s sodišči, ker je stavka sodnikov že itak predolge postopke konkretno podaljšala, čigar vrečke, ko gre iz trgovine, so za isti denar vsakič konkretno lažje. Do normalizacije v družbi ne pride celo na področjih, ki so bila ob nastopu vlade vsaj načelno postavljena v ospredje. Sprejeta zakonodaja je leta 2022 končno uzakonila poroke istospolnih parov, a ker je nato umanjkalo konkretno delo v podsistemih, opažamo regresijo pravic in izrazito naraščanje nasilja zoper manjšino. Delež žensk v parlamentu se je po volitvah povečal, dobili smo prvi predsednici države in državnega zbora, a kaj, ko nista bili sposobni niti osnovnega pripoznanja feminizma, da ja ne bi ogrožali svoje podpore med ljudstvom, ki niti ne terja ničesar več od votlih puhlic in navidezne skrbi. Posledično ni višji delež žensk v politiki v ničemer prispeval k večji enakopravnosti v družbi ali omajanju starih céntrov moči. Število femicidov pa narašča. Da deklarativna raven povsem zadostuje, z zadnjimi spremembami v lastnem komuniciranju z javnostjo sporoča tudi premier. Očitno bo poskušal biti bolj pahorjanski od Pahorja ter prevzeti naslov kralja instagrama, kjer se je nedavno odločil prodajati meglo, in sicer prav mladim, torej tem, ki bodo najbolj boleče občutili posledice umanjkanja reform. Tem se je premier lani javno odpovedal. Danes bi bile edino zdravilo zoper opozicijo, ki se je seveda v hipu ogrela in podala v štartne bloke. Desnica hoče oblast, in sicer za vsako ceno, ne glede na lastno večkrat izpričano nesposobnost vodenja države. Aktualni premier pa se prisiljeno smehlja v kamero, hodi naokrog v novih oblačilih in sanja o še enem mandatu. Krize ne bo odpravil niti prevzem oblasti s strani desnice, to bi bilo absolutno pogubno, niti vztrajanje aktualnega političnega vodstva, niti samooklicana "združevalna moč", ki se pripravlja v ozadju. Logar je pač drugi človek, ki mu je bilo ponujeno, da postane prvi, a se je odločil, biti raje tretji, za kar pa je zamudil momentum. Nič od tega trojega ni rešitev. Rešitev je v državljankah in državljanih. Dokler bo vse dovolj dobro, bo tako, kot je. Dokler bo strah glavno gonilo, bodo sklonjene glave pravilo; nenehno sklicevanje na "vsaj nekaj" namreč ni znamenje pragmatizma, temveč brezupa in temeljnega pomanjkanja samozavesti. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.