To kolumno pišem v Barceloni, kjer medlim pred desetinami metrov polic za poezijo v vsaki malo večji knjigarni. Poezijo, prevedeno v katalonščino, jezik, ki ga govori okrog 11 milijonov ljudi. Za uradni jezik je sicer priznan v Španiji, ne pa tudi na ravni Evropske unije. Katalonci in Katalonke se še kako zavedajo njegove pomembnosti, nikakor zgolj v teoriji. Razumejo, da jezik potrebuje prakso. Police s poezijo, celi ogromni oddelki, na najbolj vidnih mestih v knjigarnah, niso naključje. Seveda povsod dobite poezijo tudi v španščini – ampak na prvem mestu so katalonski prevodi in originali. Festival, na katerem sodelujem, se imenuje Barcelonski mednarodni festival poezije. Letos poteka že devetintridesetič. Sredstva zanj prispeva mesto Barcelona. Poteka ves teden, z več pogovori in literarnimi večeri na dan, za sklepno branje poezije, kamor povabijo domače in tuje avtorice in avtorje, pa je rezervirana znamenita Palau de la musica Catalana. S tem festival dokazuje, da se lastne vrednosti in pomena dobro zaveda – ne pusti se pospraviti v pač eno dvorano nekje na obrobju. Jasno sporoča: poezija spada v središče. Toda v primerjavi s španščino, ki jo po svetu govori več kot pol milijarde ljudi, je katalonščina jezik-palček. Gotovo bi bilo bolj smiselno vse pesmi nastopajočih pesnic in pesnikov prevesti v španščino. Kot bi bilo gotovo bolj praktično, med branji prevode projicirati na steno na odru. Namesto tega natisnejo organizatorji knjižico – v katalonščini. V njej so kratke predstavitve pesnic in pesnikov ter vse brane pesmi v originalnih jezikih ter v katalonskih prevodih. Knjižice prejmejo vse obiskovalke in obiskovalci, ki nato z drobnimi lučkami sledijo branju. Zatemnjena dvorana med dogodkom baje izgleda čarobno, kot nebo, polno zvezd. Za to, da bi imel jezik, svoj jezik, potrebuješ samozavest. Zavedati se moraš lastne odgovornosti, zavezanosti jeziku. In dejstva, da prav poezija kaže njegov najvišji domet. Razumeti moraš, namreč kot narod, kot nacija pa le še toliko bolj, kako ključen je jezik za tvoj obstoj, in zakaj. In predvsem, kako pomembne so za obstoj in razvoj jezika v njem natisnjene knjige. Novinar tukajšnje nacionalne televizije, ki pripravlja prispevek o festivalu, me je vprašal, kako se kaj pri nas pozna nedavno gostovanje države na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Ob nedavnih rezultatih programskega razpisa Javne agencije za knjigo, ob znižanju sredstev, ob izjavi ministrice v nedavnem intervjuju za Delo, ki daje slutiti, da je razlog za to gostovanje na sejmu v Bologni, sem se lahko le kislo nasmehnila in odgovorila, da v naši državi skrb za jezik pri odločevalcih očitno ostaja zgolj tam, torej na jeziku. Gostovanj, obeh, nismo izkoristili – ne navzven ne za premislek in vzpostavitev novih, boljših temeljev slovenskega založništva navznoter. Blesavi slogan frankfurtskega gostovanja "Satovje besed." je odlično izpričal stanje stvari: nihče ga ne razume in nikogar ne zanima. Medtem ko v Barceloni ljudje kupujejo vstopnice za branje poezije, tudi v slovenščini, se je v Sloveniji najbolj cenjeni oddaji na nacionalnem radiu, ki objavlja literarne kritike, proračun letos zmanjšal za četrtino. Namesto štirih zdaj oddaja vsebuje le še tri recenzije. In še te so mizerno (pod)plačane. Anja Zag Golob je pesnica, urednica, kolumnistka in občasna prevajalka. Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.