Oktober je, kot mesec prej za mlajše učeče, pomemben, skoraj praznični dan za začetnike študente. Akademsko leto poživi univerzitetna okolja, vnese v vrtiljak vsakdanjih poti dodatno mero živahnosti, ki oznani dokončen sklep poletnega. Vključeni v dejavno, aktivno družbo se tega hitro navzamemo in dobimo tudi mi nek dodaten impulz za delo. Ker drug na drugega vplivamo. Lažje se je zbrati, se zavzeto lotevati česarkoli, ob delavnosti, ki jo zaznavamo okrog sebe. Začetek akademskega leta je dobra podpora za širšo učečo se družbo. V zadnjih dneh smo deležni množice spodbud, ne bom rekla primerov dobrih praks - čeprav tudi teh, ampak življenjskih, poklicno kariernih zgodb izstopajočih, pogumnih in navdihujočih ljudi. Naj omenim le eno od teh, zgodbo gospe, ki si v mlajših letih ni mogla privoščiti študija, pa si je zanj vzela čas takoj po upokojitvi. Pred svojim sedemdesetim letom je diplomirala na univerzi. V letih študija je bila zgledna učenka, vedno pripravljena za izpit, urejenih zapiskov in s tem zelo zaželena kolegica ostalim mlajšim študentom, ki so pri njej našli ne samo vedno urejene in izpopolnjene zapiske, ampak gotovo tudi posebno oporo, če so kdaj sami klonili ali izgubili motivacijo za študij.  Ob pogovoru z njo sem se tudi sama spraševala o njeni neomajnosti in prav gotovo zelo izstopajoči vztrajnosti. Da ne omenim nekega globljega zaupanja vase, ki ga izžareva, in v svoje sposobnosti, da zmore, čeprav veliko starejša od večine, opraviti zahtevno nalogo. Z dolgo in polno belo-sivo kito ter neko posebno milino, ki jo izžareva, gospa izstopa že sama po sebi, ko pa spoznamo še ozadje njene zavzetosti in odločnosti po uresničitvi sanj, pa nam postane razumljivo, zakaj tako. Lahko si predstavljamo, kako močno je doseženo vplivalo tudi na njeno pozitivno držo do sebe, in nenazadnje do številnih priložnosti, ki so nam dane tudi po zakonsko določeni meji pokoja.  Pogosto zadnje dni mislim nanjo. Ne na dobo pokoja, na gospo. Sprašujem se, ob njeni zgodbi, kakšno bi lahko bilo življenje slehernega med nami, tudi moje, če bi si več upali-upala? Skratka, če bi ji bila (bolj)podobna. Če nas ne bi zaustavljala, do določene mere tudi naučena, sila strahu pred izgubo varnosti? Mnogi vztrajajo zaradi tega. Niso zadovoljni, radi bi drugače, kaj drugega, veseli jih drugačno delo, skoraj so že pozabili na svoje mladostne sanje, kaj bi radi bili, ko odrastejo.  Ko odrastemo, pa naše poti pogosto drugače zavijejo in se prepletejo, in še preden se zavemo, nazaj ni več vrnitve. Lahko gremo pa z drugačno naravnanostjo naprej ali pa nekoliko zavijemo s poti. Toliko, da želenega občutka varnosti ne spustimo iz rok, se pa začnemo ozirati okrog sebe. Kaj vse še je, kar smo spregledali, dopustili, da je minilo? Kaj bi še radi izkusili, doživeli, česa novega bi se radi naučili, se izpopolnili, ali pa začeli na novo? Primarna vprašanja, ki jih pred nas postavlja tudi starost. Vsekakor ne bi smeli doseženih let enačiti z dokončnostjo, Bog ne daj z očitajočimi občutki zapravljenih priložnosti. Žal pa ravno to pogosto slišimo.  Projekt Andragoškega centra Slovenije »Lahko.si«, ki je zaživel, ali že dobro utečeni vsakoletni tradicionalni projekt osveščanja o vseživljenjskem učenju, sta le dva primera, ki odražata vse učečo se družbo, v kateri živimo in nas nagovarja k pridobivanju novih veščin, znanj, k vedoželjnosti, radovednosti, ne glede na starost ali status.  Ob mednarodnem dnevu starejših se, če nič drugega, lahko zazrem vase in hvaležno v svoja leta. Niso samoumevna. Niti eno. Bili so že velikokrat trenutki, ko se je zdelo, da jih bom nehala šteti. Da se je čaša napolnjena s časom zame iztekla. Ampak sem še tu in še polna radovednosti, tudi načrtov in upov. Na to se večkrat opomnim, ko me zajame brezvoljnost in kar nekakšna neprivlačna vdanost v usihanje storilnostne zagnanosti, da je in bo življenje polnejše ob