Iz razprave bl. Aelreda, opata, o duhovnem prijateljstvu (3 knj.) Pravo in večno prijateljstvo   Jonatan je mladenič, ki je vreden posebnega spoštovanja. Ne da bi čakal na kraljevsko čast in oblast, je sklenil prijateljstvo z Davidom: služabnik in gospodar sta se izenačila. Bolj kot sebe je ljubil tistega, ki je bežal daleč proč od njegovega očeta in se skrival po puščavi, ker mu je grozila smrt ali zahrbtni napad. Sebe je poniževal, poviševal pa je Davida, kateremu je rekel: Ti boš kralj, jaz pa bom zasedel drugo mesto za teboj. Kako lepa podoba pravega prijateljstva! Kako je vse to čudovito! Kralj Savel je besnel zoper svojega služabnika Davida. K obrambi je vzdignil vso deželo, kakor da jo mora braniti pred človekom, ki mu hoče vzeti kraljestvo. Duhovnike obtoži izdaje, pobija jih samo zaradi suma. Brska po goščavah, preiskuje po dolinah, z vojsko osvaja skalnato gorovje: vsi naj bi mu pomagali pri maščevanju za žalitev kralja. Le Jonatan, ki bi imel največ razlogov za zavist proti Davidu, misli, da se mora očetu zoperstaviti, omogočiti beg svojemu prijatelju in mu v stiski pomagati z nasveti. Za prijateljstvo mu je bilo več kot za kraljevsko krono. Dejal mu je: Ti boš kralj, jaz pa bom zasedel drugo mesto za teboj. In glej! Kako si oče mladega človeka prizadeva, da bi mu zbudil zavist zoper prijatelja s tem, da mu očita krivice in mu grozi, da ga bo oropal nasledstva na prestolu in mu, vzel častni kraljevski naslov. Jonatan svojega prijatelja Davida ni zapustil niti tedaj, ko je bil ta obsojen na smrt. »Zakaj bi David moral umreti? V čem se je pregrešil? Kaj je storil? Svoje življenje je izpostavil v boju s Filistejci. Tebe je to razveselilo. Zakaj naj bi sedaj moral umreti?« Ob teh besedah je kralj pobesnel. Zavihtel je sulico, da bi Jonatana pribil na steno, zraven pa je krivično vpil: Sin pokvarjene matere, vem, da ljubiš Davida. To pa je v tvojo sramoto in v sramoto tvoje prešuštne matere. Izbljuval je v srce mladega človeka ves strup, ki ga je premogel. Zraven pa je rabil besede, ki bi mogle spodbuditi častihlepje, roditi zavist, priklicati ljubosumnost in bridkost: Dokler bo Isajev sin živel, bo tvoje kraljestvo v nevarnosti. Kdo ob takih besedah ne bi bil ganjen in ga ne bi zgrabila zavist? Čigava ljubezen se ob tem ne bi sprevrgla, prijaznost ne zmanjšala in prijateljstvo ne zadušilo? In vendar je ta ljubki mladi človek tako poln ljubezni, da ostaja zvest prijateljski prisegi, pogumen sredi groženj in potrpežljiv sredi plohe psovk. Spričo prijateljstva prezira kraljestvo in pozablja na lastno slavo. Spominja se le blagosti. Ti boš kralj, je rekel Davidu, jaz pa bom na drugem mestu za teboj! Glejte vsega spoštovanja vredno pravo, popolno, trdno in večno prijateljstvo! Zavist ga ne more sprevreči, sum ne pomanjšati, želja po oblasti in časti ne razdreti. Četudi je skušnjava še tako velika, prijateljstvo stoji trdno. Naj so psovke še tako hude, prijateljstva ne morejo zadeti. Naj bodo sramotenja še tako silna, prijateljstvo se ne da streti. Naj bodo krivice še tako boleče, prijateljstvo ne klone. Pojdi in tudi ti tako stori!