Iz razlage Pridigarja sv. Hieronima, duhovnika Iščite to, kar je zgoraj   Za vsakega človeka, ki mu je Bog dal bogastvo in premoženje in mu dopustil, da to uživa in vzame svoj delež in se veseli pri svojem trudu, je to božji dar. Vsaj ne razmišlja več dosti o dneh svojega življenja, ker ga Bog zaposluje z veseljem njegovega srca. To je modrost Pridigarja. Človek lahko svoje premoženje uživa pod težo skrbi in z veliko muko znaša skupaj stvari, ki bodo potem propadle. Pridigar pravi, da je v...

Iz govorov o Pridigarju sv. Gregorja iz Nise, škofa (6. homilija) Je čas rojstva in čas umiranja   Je čas rojstva, pravi Pridigar, in čas umiranja. Pravilno je v začetku z besedo povezal to neločljivo resničnost rojstva in smrti. Rojstvu namreč nujno sledi smrt in vsak rod gre zatonu naproti. Je čas rojstva, pravi Pridigar, in čas umiranja. O da bi tudi jaz v ugodnem času doživel rojstvo in v primernem smrt! Seveda Pridigar ne misli na neprostovoljno rojstvo in na naravno smrt, ki ju ni...

Iz govorov o Pridigarju sv. Gregorja iz Nise, škofa (5. homilija) Modri ima oči uprte v Kristusa   Ako duša dvigne oči k svoji glavi, ki je po besedah apostola Pavla Kristus, bo lahko srečna zaradi bistrovidnosti, ki jo ima. Počivala bo s pogledom tam, kjer ni nobene teme zla. Veliki apostol Pavel, in še drugi veliki kakor on, so imeli oči uprte v Glavo; prav tako se vsi, ki živijo, gibljejo in so v Kristusu. Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more...

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (3. knj., 17. 1-3) Poslanstvo Svetega Duha   Ko je dal naš Gospod svojim učencem oblast, da prerodijo ljudi v Bogu, jim je dejal: Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Že po prerokih je obljubil tega Svetega Duha, da ga v poslednjih dneh izlije nad služabnike in služabnice, da bi vsi prerokovali. Zato je Sveti Duh napolnil najprej božjega Sina, ko je postal Sin človekov. Hotel je, da bi se z njim...

Iz govorov nekega afriškega pisatelja iz šestega stoletja (8. govor, 1-3) Cerkvena edinost se izraža v vseh jezikih   Apostoli so govorili v vseh jezikih. Ni dvoma: Bog je tedaj hotel izpričati navzočnost Svetega Duha na ta način, da so tisti, ki so ga prejeli, govorili v vseh jezikih. Treba je prav razumeti, predragi mi bratje, da je namreč ravno Sveti Duh tisti, ki razliva ljubezen v naša srca. In ker naj bi ljubezen zbrala božjo Cerkev iz vseh krajev sveta, tako je tedaj en sam človek,...

Iz razprave sv. Hilarija, škofa, O sveti Trojici (2. knj., l, 33.35) Očetov dar v Kristusu   Gospod je zapovedal krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. To pomeni, da je katehumen krščen, ker izpoveduje vero v Stvarnika, v Odrešenika in v Dar. Stvarnik vseh je eden. Eden je namreč Bog Oče, iz katerega je vse. Eden je tudi Edinorojeni, naš Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse. In eden je Sveti Duh, ki je dan vsem kot Dar. Vse je urejeno po svojih krepostih in zaslugah: ena oblast,...

Iz odloka 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora o službi in življenju duhovnikov (D 5) Duhovnik delivec zakramentov in evharistije   Bog, ki je edini Sveti in posvečevalec, si je hotel ljudi privzeti tako rekoč za sodelavce in pomočnike, ki naj bi ponižno služili pri delu posvečenja. Zato Bog po škofu posvečuje duhovnike, da na poseben način postanejo deležni Kristusovega duhovništva in da obhajajo svete skrivnosti kot služabniki njega, ki po svojem Duhu v bogoslužju vedno opravlja za...

Iz dogmatične konstitucije o Cerkvi 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (C 4 in 12) Poslanstvo Svetega Duha v Cerkvi   Ko je Sin dokončal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in da bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu. Ta Duh je Duh življenja, studenec vode, tekoče v večno življenje; po njem Oče oživlja vse ljudi, ki so po grehu umrli, dokler ne bo njihovih umrljivih...

Iz knjige o Svetem Duhu sv. Bazilija Velikega, škofa (9, 22-23) Delovanje Svetega Duha   Komu se ne dvignejo misli in se mu duh ne povzpne do najvišjih reči, ko sliši za čudovita imena, ki jih dajemo Svetemu Duhu? Kajti pravimo: Duh božji, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, Duh pravičnosti in Duh stvarnik. Sveti Duh pa je njegov še najbolj pravi in lastni naziv. K njemu se obrača vse, kar potrebuje posvečenja. Po njem stremi vse, kar živi krepostno. Njegov navdih je kakor rosa in pomoč, da...

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (16. kat., O Svetem Duhu 1, 11-12) Živa voda Svetega Duha   Voda, ki mu jo bom dal, bo v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje. To je nova vrsta vode, ki živi in teče; teče pa nad tiste, ki so je vredni. Zakaj pa je milost Duha imenoval z izrazom »voda«? Zato, ker voda vse vzdržuje; voda daje življenje travi in živim bitjem; z neba prihaja voda kot dež; pada na en način in v eni obliki, rodi pa mnogovrstne učinke: drugačen je v palmi,...

Iz homilij sv. Gregorja iz Nise, škofa, o Visoki pesmi (15. homilija) Dal sem jim slavo, ki si jo dal meni   Če ljubezen prežene strah in se ta spremeni v ljubezen, tedaj postanejo odrešeni v medsebojnem zedinjenju enota v povezavi z njim, ki je edini dober. To popolno stanje izraža simbol golobice. K temu spoznanju nas vodijo besede pisatelja Visoke pesmi: Ena je moja golobica, popolna, edinka svoji materi, izvoljenka svoji porodnici. Gospod nas v evangeliju o tem še jasneje poučuje. Učencem...

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (124, 5, 7) Dvojno življenje   Cerkev pozna dvojno življenje, ki ga je Bog razodel in priporočil: eno je v veri, drugo v gledanju; eno v času popotovanja, drugo v večnem bivališču; eno v trudu, drugo v pokoju; eno na potu, drugo v domovini; eno si prizadeva in deluje, drugo za plačilo gleda; eno se ogiba hudega in dela dobro in ima veliko dobrino, ki jo uživa. Podoba onega je bil apostol Peter, podoba tega apostol Janez. Ono bo trajalo do...

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (2. govor o Gospodovem vnebohodu, 1-4) Gospodov vnebohod dviga našo vero   Ob velikonočnem prazniku smo se veselili Gospodovega vstajenja. Njegov vnebohod je prav tako za nas razlog veselja, kajti spominjamo se dneva in ga proslavljamo, kot se spodobi, ko je bila naša uboga človeška narava v Kristusovi osebi dvignjena nad vso nebeško množico, nad vse angelske zbore, nad vse moči neba in je sedla na desnico Boga Očeta. Na vseh teh čudovitih božjih delih...

Iz govorov sv. Avguština, škofa (O Gospodovem vnebohodu 1-2) Edino Kristus je prišel iz nebes in odšel v nebesa   Danes je naš Gospod Jezus Kristus šel v nebesa; naj se dvigne z njim v nebesa tudi naše srce. Poslušajmo apostola, ki pravi: Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus na desnici božji; iščite to, kar je zgoraj, ne tega, kar je na zemlji. Kakor se je on dvignil, ne da bi odšel od nas, tako smo tudi mi z njim že tam, čeravno se še ni uresničilo v našem...

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (1. govor o vnebohodu, 2-4) Med vstajenjem in vnebohodom   Tile dnevi, preljubi, ki so potekali med Gospodovim vstajenjem in vnebohodom, niso prešli v brezdelnem poteku, marveč so se v njih potrdili veliki sveti dogodki in se razodele velike skrivnosti. V njih se nam odvzema strah pred grozovito smrtjo in razglaša nesmrtnost ne le duše, temveč tudi telesa. V njih se z Gospodovim dihom vsem apostolom vlije Sveti Duh; blaženemu apostolu Petru pa prek drugih...

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (11. knj., 11) Kristus je vez edinosti   Vsi, ki smo deležni Kristusovega svetega telesa, se telesno združimo z njim. O tem nam pričuje apostol Pavel, ko govori o Kristusovi skrivnosti, ki se v drugih časih ni oznanila človeškim otrokom, kakor se je zdaj po Duhu razodela njegovim svetim apostolom in prerokom, in so pogani sodediči in soudje in soudeleženci po obljubi v Kristusu Jezusu. Če vsi med seboj sestavljamo eno telo v...

Iz razprave Didima Aleksandrijskega o Sveti Trojici (2. knj., 12) Sveti Duh nas preraja v krstu   Sveti Duh, ki je Bog obenem z Očetom in Sinom, nas prenavlja v krstu. Iz stanja nepopolnosti nas prestavlja v začetno lepoto in nas napolnjuje z milostjo, tako da ni v nas nič takega, kar ne bi bilo vredno naših želja. On nas osvobaja od greha in smrti. Iz telesnosti, to je iz prahu in pepela, nas napravlja duhovne, da bi uživali božjo slavo kot božji posinovljenci, bili dediči Boga Očeta in...

Iz razlage 2. pisma Korinčanom sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (5, 5-6, 2) Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam poveril službo sprave   Ti, ki so prejeli poroštvo Duha in so obogateli z upanjem na vstajenje, so zdaj že v posesti prihodnjih dobrin in govorijo: Odslej nikogar ne poznamo po mesu, saj smo vsi duhovni ljudje in nismo več podvrženi razkroju mesa. Korinčanom, katerim Pavel piše, daje vedeti, da meso označuje razkroj mesa. Odkar nam je zasijal edinorojeni Sin, smo vsi...

Iz govorov sv. Avguština, škofa (329. govor, Ob rojstnem dnevu mučencev) Dragocena smrt mučencev, kupljena za tako ceno!   V slavnih dejanjih mučencev, s katerimi se povsod zaljša Cerkev, ugotavljamo na lastne oči, kako res je to, o čemer smo peli: Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih. Dragocena je v naših očeh in v očeh njega, za katerega so jo pretrpeli. Cena za te smrti je smrt enega. Ta je s svojim umiranjem odkupil tolikšno število smrti! Ako bi on ne bil umrl, bi se...

Iz razprave Tertulijana, duhovnika, O zavračanju krivovercev (20, 1-9; 21, 3; 22, 8-10) Apostolsko oznanjevanje   Kristus Jezus, naš Gospod, je ves čas svojega bivanja na zemlji oznanjeval, kdo je, kdo je bil, kakšna je Očetova volja, kaj naj stori človek. To je oznanjeval očitno ljudstvu, posebej pa še učencem, izmed katerih si je izbral dvanajstere, da bi bili ob njem in postali učitelji narodom. Ko je eden od njiju odpadel, je Gospod pred vrnitvijo k Očetu po svojem vstajenju ostalim...

Iz govorov sv. Atanazija, škofa (Govor o učlovečenju božje Besede, 8-9) O učlovečenju Besede   Božja Beseda, ki nima telesa in ne podlega pokvarljivosti snovi, je prišla na svet, čeprav tudi prej ni bila daleč od njega. Ni koščka zemlje, kjer ne bi bila navzoča, temveč je skupno z Očetom napolnjevala vse in povsod. Prišla je iz dobrote do nas in je vsem pokazala, kakšna je. Usmilila se je našega rodu in naše slabotnosti, ganila jo je naša pokvarjenost. Ni prenesla, da bi smrt gospodovala nad...

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS, 33-34) Človeška dejavnost v vesoljstvu   Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi...

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (10., knj. 2) Jaz sem trta, vi mladike   Gospod pravi o sebi, da je trta, da bi nam pokazal, zakaj naj bo naša ljubezen usmerjena vanj in kakšno korist imamo, če smo združeni z njim. Tiste, ki so z njim zedinjeni, nekako z njim zraščeni in najtesneje povezani, pa primerja mladikam. Ti so že deležni božje narave, ko prejmejo Svetega Duha. Sveti Kristusov Duh nas namreč njemu pridružuje. Ko se pridružimo trti, Kristusu, se z...

Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (167. pogl.) Okusila sem in videla   O večno božanstvo, o večno Trojstvo, kako dragocena je postala kri tvojega edinega Sina po združenju z božjo naravo! Večna Trojica, kakor neizmerno morje si, v katerem tem več najdem, čim bolj iščem. In čim več najdem, bolj raste žeja po tebi. Takorekoč nenasitno nasičuješ dušo. V svoji brezmejnosti ji daješ toliko, da kljub vsemu še vedno lačna in žejna želi tebe, večna Trojica, ker hrepeni, da...