Iz razprave sv. Fulgencija iz Ruspe, škofa, O odpuščanju (2. knj., 11, 2-12, 1. 3-4) Kdor bo zmagal, ga ne bo zadela druga smrt   Hipoma, kot bi z očmi trenil, ob poslednji trombi; zapela bo namreč in mrtvi bodo vstali neminljivi in mi bomo spremenjeni. Ko pravi »mi«, Pavel nakazuje, da bodo z njim dosegli dar poslednje spremenitve tisti, ki v tem življenju pošteno živijo in so z njim in z njegovimi brati združeni v cerkvenem občestvu. Pove tudi, kakšno bo to spremenjenje: Zakaj to minljivo...

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 95, 14.15) Ne upirajmo se prvemu prihodu, da se ne bomo bali drugega   Veselimo se Gospoda, ki prihaja, ki prihaja, da bo sodil zemljo. Prišel je prvič, prišel bo tudi drugič. On sam je napovedal v evangeliju: Poslej boste videli Sina človekovega priti na oblakih neba. Kaj pomeni poslej? Ali ne bo prišel Gospod potem, ko bodo jokali nad njim vsi rodovi zemlje? Najprej prihaja po svojih oznanjevalcih in napolnjuje vso zemljo. Ne upirajmo se prvemu...

Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (18, 1 -20, 5) Bodimo sveti, da se ob koncu rešimo   Tudi mi bodimo izmed tistih, ki so Bogu hvaležni, da so mu ostali zvesti. Ne uvrščamo se med brezbožne, ki so že sojeni. Tudi sam sicer ponovno grešim, nisem se še rešil skušnjav, hudič me še vedno zalezuje, vendar skušam korakati svetosti naproti, če bi se ji mogel vsaj približati, ker se res bojim prihodnje sodbe. Bratje in sestre, potem ko ste poslušali Boga resnice, vas še opozorim, da pazite na...

Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (15, 1-17, 2) Spreobrnimo se k Bogu, ki nas je poklical   Mislim, da nisem dal praznih nasvetov glede zmernosti. Če se jih bo kdo držal, se ne bo kesal, ampak bo rešil sebe, pa tudi mene, ki sem nasvet dal. Ni namreč majhna zasluga, če kdo reši dušo, ki zablodi in je izgubljena. Če se namreč govornik in poslušalec v moči vere in ljubezni razumeta, smemo za to pričakovati plačilo od Boga stvarnika. Vztrajajmo pri resnicah, ki smo jih z vero sprejeli, bodimo...

Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (13, 2 -14, 5) Živa Cerkev je Kristusovo telo   Gospod pravi: Nenehno, vsak čas se zasramuje moje ime med ljudstvi; in zopet: Gorje tistemu, zaradi katerega se zasramuje moje ime. Zakaj se vendar sramoti božje ime? Ker se pač naša dejanja ne ujemajo z našimi besedami. Pogani namreč občudujejo, poveličujejo in odobravajo božji nauk, ki ga slišijo od nas. Potem pa spoznajo, da naše življenje ne potrjuje nauka, ki ga učimo, in ga začnejo zaničevati, češ da je...

Iz homilije pisatelja iz 2. stoletja (10, 1-12, 1; 13, 1) Vztrajajmo v upanju   Bratje moji, izpolnjujmo voljo Očeta, ki nas je za to poklical, da bi krepostno živeli. Napak se izogibajmo, ker nas vodijo v greh, bežimo pred brezbožnostjo, ker nam prinaša pogubo. Če bomo namreč delali dobro, nas bo spremljal mir. Tega pa ne morejo najti tisti ljudje, ki jih ženejo svetne skrbi, ker više cenijo trenutne potrebe kakor obljubo prihodnjih dobrin. Ne zavedajo se pač, kakšne muke pridejo za...

Iz okrožnice papeža Pija XI. »Božja Cerkev« (1923) Za edinost Cerkve je prelil svojo kri   Božja Cerkev je po čudovitem načrtu v vsej polnosti časov podobna veliki družini, ki naj bi zajela ves človeški rod. Med drugimi znamenji nosi tudi poseben pečat edinosti, ki ji ga je Bog vtisnil. Sam Gospod Kristus je apostolom zaupal najprej poslanstvo, ki ga je prejel od Očeta in jim dejal: Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Hotel je tudi, naj bo...

Iz pisem Sulpicija Severa (Pismo 3, 6.9-10.11.14-17.21) Martinovo uboštvo in skromnost   Martin je že dalj časa vedel, kdaj bo umrl. Bratom je smrt tudi napovedal. Medtem je moral obiskati še škofijo Candes. Tamkajšnja duhovščina se je nekaj sprla med seboj. Želel jo je pomiriti, čeprav se je zavedal, da ga čaka smrt. Odločil se je za to pot, ker je bil prepričan, da bo življenje lepo zaključil s tem, da vrne mir Cerkvi. Ko je torej dosegel spravo med duhovščino, je ostal še nekaj časa tam....

Začetek homilije pisatelja iz 2. stoletja (1, 1 -2, 7) Ko smo bili izgubljeni, nas je Kristus rešil   Bratje, o Jezusu Kristusu moramo imeti pravilne pojme: da je Bog in sodnik živih in mrtvih. Tudi o lastnem zveličanju ne smemo preveč površno misliti. Če namreč te reči površno ocenjujemo, tudi sebe obsojamo na skromno upanje. Zaradi naše plitkosti potem grešijo še drugi. Krivda pa je naša, ker se ne zavedamo, kdo, odkod in kam nas kliče in kakšno trpljenje je Jezus Kristus prestal za nas. S...

Iz govorov sv. Cezarija iz Arlesa, škofa (229. govor, 1-3) Po krstu smo vsi postali božje svetišče   Bratje! Danes po Kristusovi dobroti z veseljem obhajamo rojstni dan tega svetišča. Toda pravo, živo božje svetišče naj bi bili mi sami. Seveda krščanska ljudstva upravičeno obhajajo god svoje matere Cerkve, ki jih je, kot verujemo, skrivnostno rodila. Najprej smo se namreč rodili kot posode božje jeze, a potem nas je krst prerodil za otroke božjega usmiljenja. Po prvem rojstvu smo bili duhovno...

Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (7. govor v čast bratu Cezariju, 23-24) Sveta misel je moliti za rajne   Kaj je človek, da se ga spominjaš? Kakšna skrivnost me obdaja? Majhen sem in velik, umrljiv in neumrljiv, zemeljsko in nebeško bitje. Pokopan moram biti s Kristusom in z njim vstati, postati dedič s Kristusom, postati božji sin in celo kakor Bog. Vsekakor je to za nas velika skrivnost. V tej skrivnosti se je Bog zaradi nas učlovečil in postal ubog. Hotel je povzdigniti...

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 12-13) O izpovedi vere   V učenju in izpovedovanju vere se okleni in varuj le tiste, ki ti jo sedaj izroča Cerkev in ti jo utrjuje vse Sveto pismo. Niso vsi sposobni za branje Svetega pisma, saj nekatere ovira nevednost, druge pa pomanjkanje časa, da bi brali. Da pa ne bi zaradi nevednosti pogubili duše, zajamemo v nekaj vrsticah veroizpovedi celotni nauk vere. Imej to vero pri sebi kot popotnico vsak čas...

Iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, škofa (5. kateheza, O veri in veroizpovedi, 10-11) Krepost vere presega človeške moči   Beseda vera je sicer ena, označuje pa dvoje različnih stvari. Prva oblika vere je tista, ki zadeva verske resnice in vsebuje soglasje duše s kako stvarjo. Ta vera je koristna za dušo, kakor pravi Gospod: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v sodbo. In zopet: Kdor veruje v Sina, ne bo obsojen, ampak je iz smrti...

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 88-90) Naloga kristjanov pri delu za mir   Pri graditvi mednarodnega reda, ki se bo zares skladal z upravičenimi svoboščinami in s prijateljskim bratstvom vseh, naj kristjani radi ter z vsem srcem sodelujejo, in to tem bolj, ker večji del sveta trpi še tolikšno pomanjkanje, da v revežih Kristus sam tako rekoč na ves glas kliče ljubezen svojih učencev. Na svetu bi ne smelo biti tega pohujšanja, da...

Iz govora sv. Karla, škofa, na zadnji milanski sinodi Govori tako, kakor delaš   Priznam, slabotni smo. Toda Gospod nam daje vse potrebne pripomočke. Če le hočemo, si lahko pomagamo. Duhovnik naj živi neoporečno, angelsko čisto življenje, kakor se spodobi, toda naj ne zanemari ustreznih pripomočkov, kakor posta in molitev; naj se izogiblje slabe druščine in nevarnih poznanstev. Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre...

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora (CS 78) Delo za mir   Mir ni le v tem, da ni vojne, niti ni to zgolj utrjevanje ravnotežja med nasprotniki niti ni posledica nasilne zasedbe; mir v pravem in polnem pomenu je delo pravičnosti. Mir je sad reda, ki ga je položil v človeško družbo njen božji ustanovitelj in ki naj ga uresničijo ljudje, žejni vedno popolnejše pravičnosti. Res je, da je splošna blaginja po svoji prvobitni naravi...

Iz knjige sv. Ambroža, škofa, O smrti brata Satira (2. knj., 40.41.46.47.132.133) Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli   Vidimo, da je tudi smrt dobiček in življenje pokora. Zato tudi pravi Pavel: Meni je življenje Kristus in smrt dobiček. Kaj pa je Kristus drugega kakor smrt telesa in dih življenja? Z njim zato umiramo, da bi z njim živeli. Vsak dan se nekako vadimo in hrepenimo po smrti, da se bo naša duša vzvišena nad vse to učila odtegovati se telesnim željam, da je ne bodo mogle...

Iz govorov sv. Bernarda, opata (2. govor) Hitimo k bratom, ki nas čakajo   Čemú svetnikom naša hvala, čemú to naše slavljenje, čemú ta naš slovesni praznik? Čemú zemeljske časti njim, ki jih uresničujoč Sinovo obljubo časti nebeški Oče? Čemú jim naše hvalnice? Res, svetniki ne potrebujejo naših časti in naša pobožnost jim ničesar ne daje. Toda za nas je važno, da spoštljivo obhajamo njihov spomin, ne zanje. Jaz čutim, priznam, kako se ob tem spominjanju v meni vnema silno hrepenenje. Prvo...

Iz govorov sv. Atanazija, škofa, zoper arijance (2. govor,78.79) Vse je ustvarjeno po božji podobi in modrosti   Bog nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti. Zato si neustvarjena božja Modrost po pravici prisvaja v nas to, kar je njenega, ko pravi: Gospod me je imel v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli, hoče reči, da so vsa dela ustvarjena po njej, da so njena, to je Gospodova lastnina. Božja Modrost ni ustvarjena, a vse drugo je ustvarjeno po njeni zamisli, zato govori o...

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (30, 3-4; 34, 2 - 35, 5) Hodimo po poti resnice   Oblecimo slogo, bodimo ponižni, zdržni, varujmo se podpihovanja in obrekovanja, opravičujmo se z dejanji, ne z besedami. Pravi namreč: Kdor mnogo govori, bo moral tudi mnogo slišati; ali misli tisti, ki veliko govori, da je pravičen? Pripravljeni moramo torej biti za dobra dela, kajti od njega prihaja vse. Naprej nam je namreč povedal: Glej, Gospod in njegovo plačilo pred njim, da plača vsakemu po...

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (24,1-5; 27, 1- 29, 1) Bog je zvest v svojih obljubah   Pomislimo, predragi, kako nam Gospod neprestano kaže prihodnje vstajenje, ki se je najprej izvršilo na Gospodu Jezusu Kristusu, katerega je obudil od mrtvih. Poglejmo, predragi, vstajenje, ki se vedno godi. Dan in noč nam kažeta vstajenje; noč gre počivat, dan vstaja; dan odhaja, noč se bliža. Vzemimo sad: kako in na kak način nastane seme? Sejavec gre in vrže v zemljo različna semena, ki padejo...

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (12. knjiga, 1) Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas   Naš Gospod Jezus Kristus je izbral vodnike in učitelje za ves svet in oskrbnike svojih svetih skrivnosti. Naročil jim je, naj svetijo in razsvetljujejo kakor bakle, a ne samo po judovski pokrajini, ampak koder sonce hodi, ljudem po vsej zemlji. Resnična je torej beseda svetega Pavla: Nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog. Poklical pa je naš Gospod...

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (19, 2 - 20, 12) Bog vse obsipava z dobrotami in drži svet v redu in slogi   Uprimo oči v Očeta in Stvarnika vsega sveta in se poprimimo vzvišenih in neizmernih njegovih darov in dobrot miru. Poglejmo ga z umom in se ozrimo z dušnimi očmi na njegovo potrpežljivo voljo. Pomislimo, kako je mil z vsem svojim stvarstvom. Nebo, ki ga premika s svojim vladanjem, se mu v miru pokorava. Dan in noč hodita po poti, ki jima jo je on začrtal, ne da bi se ovirala...

Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (117. govor) Beseda, božja Modrost, se je učlovečila   Apostol Pavel poroča o dveh ljudeh, ki sta začetnika človeškega rodu: o Adamu in o Kristusu. Ta dva človeka sta si po telesu enaka, a različna po zasluženju; po sestavi udov sta si res popolnoma podobna, po izvoru pa sta zares popolnoma različna. Postal je, pravi apostol, prvi človek Adam živo bitje, poslednji Adam pa oživljajoč duh. Prvi človek je bil nastal po poslednjem človeku, po njem je tudi...