Začetek homilije pisatelja iz 2. stoletja (1, 1 -2, 7) Ko smo bili izgubljeni, nas je Kristus rešil   Bratje, o Jezusu Kristusu moramo imeti pravilne pojme: da je Bog in sodnik živih in mrtvih. Tudi o lastnem zveličanju ne smemo preveč površno misliti. Če namreč te reči površno ocenjujemo, tudi sebe obsojamo na skromno upanje. Zaradi naše plitkosti potem grešijo še drugi. Krivda pa je naša, ker se ne zavedamo, kdo, odkod in kam nas kliče in kakšno trpljenje je Jezus Kristus prestal za nas. S čim mu bomo torej povrnili, kakšno plačilo mu bomo dali za to, kar nam je dal on? Koliko dobrot mu dolgujemo! Dal nam je življenje, kakor pravi oče nas je imenoval otroke, ko smo bili izgubljeni, nas je rešil. Kako ga bomo dovolj slavili? S čim bomo vračali, da bi odtehtali vse tisto, kar smo prejeli? Iztirila je bila naša pamet, naše srce: častili smo kamnite in lesene kipe pa zlate in srebrne, samo obrtniško delo. Obdajal nas je mrak; bili smo popolnoma brljavi, pa smo le spregledali, ker smo se po njegovi volji rešili tistega usodnega dima, ki nas je obdajal. Ker je v nas videl nešteto pogubnih zmot in ker je videl, da nimamo nobenega drugega upanja na rešitev, če nas sam ne reši, smo se mu zasmilili in ganili njegovo srce. Zato je nas, ki nas takorekoč ni bilo, poklical iz niča in hotel, da smo to, kar smo. Raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila; vzklikaj in vriskaj, ki nisi imela porodnih bolečin! Zakaj več otrok bo imela osamljena kakor poročena. Ko pravi: raduj se, nerodovitna, ki nisi rodila, misli nas. Nerodovitna je bila namreč naša Cerkev, dokler ji niso bili dani sinovi. Ko pa pravi: vzklikaj, ki nisi imela porodnih bolečin, hoče reči, naj se prav tako kakor porodnice s prošnjami neprestano obračamo nanj. Zakaj več otrok bo imela osamljena kakor poročena pa pravi zato, ker se je zdelo, da je naše ljudstvo zapuščeno in oropano Boga. Sedaj pa, ko smo mi vero sprejeli, nas je več kakor tistih, o katerih se je zdelo, da imajo Boga. Sveto pismo pravi tudi tole: Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. S tem nam hoče reči, da želi rešiti tiste, ki bi sicer propadli. Veliko in občudovanja vredno dejanje je namreč podpreti tisto, kar se maje, in ne tisto, kar že samo po sebi stoji. Tako je tudi Kristus hotel rešiti tiste, ki smo bili izgubljeni. In res je mnoge rešil s tem, da je prišel in nas poklical, ko smo bili že izgubljeni.