Iz razprave sv. Fulgencija iz Ruspe, škofa, O odpuščanju (2. knj., 11, 2-12, 1. 3-4) Kdor bo zmagal, ga ne bo zadela druga smrt   Hipoma, kot bi z očmi trenil, ob poslednji trombi; zapela bo namreč in mrtvi bodo vstali neminljivi in mi bomo spremenjeni. Ko pravi »mi«, Pavel nakazuje, da bodo z njim dosegli dar poslednje spremenitve tisti, ki v tem življenju pošteno živijo in so z njim in z njegovimi brati združeni v cerkvenem občestvu. Pove tudi, kakšno bo to spremenjenje: Zakaj to minljivo si mora nadeti neminljivost in to umrljivo nadeti neumrljivost. Da bodo mogli doživeti tako spremenitev kot pravično plačilo, je treba, da se zdaj spreminjajo, ko se prostovoljno žrtvujejo. Tistim namreč, ki se v tem življenju spreminjajo od slabega na dobro, je obljubljeno plačilo poslednje spremenitve. To zdaj dosegajo po milosti opravičenja, ki pomeni najprej duhovno vstajenje, ko se že začenja tisto božansko spreminjanje, ki se bo dopolnilo ob telesnem vstajenju pravičnih. Popolno poveličanje bo odtlej ostalo na veke in ne bo več podvrženo spremenljivosti. Najprej jih torej spreminja milost opravičenja in nato poveličanja, tako da bo ostalo poveličanje na veke nespremenjeno. Tukaj jih spreminja prvo vstajenje po razsvetljenju in spreobrnjenju, ko prestopajo iz smrti v življenje, iz krivičnosti v pravičnost, iz nevere v vero, iz slabih dejanj v sveto življenje. Zato druga smrt nima oblasti nad njimi. O njih beremo v razodetju: Blažen je in svet, kdor je deležen prvega vstajenja. Nad temi druga smrt nima oblasti. Ista knjiga tudi pravi: Kdor zmaga, mu druga smrt ne bo škodovala. Kakor je namreč prvo vstajenje v spreobrnjenju srca, tako je druga smrt v večnem pogubljenju. Pohitimo torej, da postanemo deležni prvega vstajenja, če nočemo biti obsojeni na drugo smrt. Kdor se v sedanjem življenju v božjem strahu spreminja in prehaja iz slabega v lepo življenje, prehaja iz smrti v življenje. Ta bo končno prišel iz zavrženosti v slavo.