Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (2. govor o Gospodovem vnebohodu, 1-4) Gospodov vnebohod dviga našo vero   Ob velikonočnem prazniku smo se veselili Gospodovega vstajenja. Njegov vnebohod je prav tako za nas razlog veselja, kajti spominjamo se dneva in ga proslavljamo, kot se spodobi, ko je bila naša uboga človeška narava v Kristusovi osebi dvignjena nad vso nebeško množico, nad vse angelske zbore, nad vse moči neba in je sedla na desnico Boga Očeta. Na vseh teh čudovitih božjih delih...

Iz govorov sv. Avguština, škofa (O Gospodovem vnebohodu 1-2) Edino Kristus je prišel iz nebes in odšel v nebesa   Danes je naš Gospod Jezus Kristus šel v nebesa; naj se dvigne z njim v nebesa tudi naše srce. Poslušajmo apostola, ki pravi: Če ste vstali s Kristusom, iščite, kar je zgoraj, kjer je Kristus na desnici božji; iščite to, kar je zgoraj, ne tega, kar je na zemlji. Kakor se je on dvignil, ne da bi odšel od nas, tako smo tudi mi z njim že tam, čeravno se še ni uresničilo v našem...

Iz govorov sv. Leona Velikega, papeža (1. govor o vnebohodu, 2-4) Med vstajenjem in vnebohodom   Tile dnevi, preljubi, ki so potekali med Gospodovim vstajenjem in vnebohodom, niso prešli v brezdelnem poteku, marveč so se v njih potrdili veliki sveti dogodki in se razodele velike skrivnosti. V njih se nam odvzema strah pred grozovito smrtjo in razglaša nesmrtnost ne le duše, temveč tudi telesa. V njih se z Gospodovim dihom vsem apostolom vlije Sveti Duh; blaženemu apostolu Petru pa prek drugih...

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (11. knj., 11) Kristus je vez edinosti   Vsi, ki smo deležni Kristusovega svetega telesa, se telesno združimo z njim. O tem nam pričuje apostol Pavel, ko govori o Kristusovi skrivnosti, ki se v drugih časih ni oznanila človeškim otrokom, kakor se je zdaj po Duhu razodela njegovim svetim apostolom in prerokom, in so pogani sodediči in soudje in soudeleženci po obljubi v Kristusu Jezusu. Če vsi med seboj sestavljamo eno telo v...

Iz razprave Didima Aleksandrijskega o Sveti Trojici (2. knj., 12) Sveti Duh nas preraja v krstu   Sveti Duh, ki je Bog obenem z Očetom in Sinom, nas prenavlja v krstu. Iz stanja nepopolnosti nas prestavlja v začetno lepoto in nas napolnjuje z milostjo, tako da ni v nas nič takega, kar ne bi bilo vredno naših želja. On nas osvobaja od greha in smrti. Iz telesnosti, to je iz prahu in pepela, nas napravlja duhovne, da bi uživali božjo slavo kot božji posinovljenci, bili dediči Boga Očeta in...

Iz razlage 2. pisma Korinčanom sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (5, 5-6, 2) Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam poveril službo sprave   Ti, ki so prejeli poroštvo Duha in so obogateli z upanjem na vstajenje, so zdaj že v posesti prihodnjih dobrin in govorijo: Odslej nikogar ne poznamo po mesu, saj smo vsi duhovni ljudje in nismo več podvrženi razkroju mesa. Korinčanom, katerim Pavel piše, daje vedeti, da meso označuje razkroj mesa. Odkar nam je zasijal edinorojeni Sin, smo vsi...

Iz govorov sv. Avguština, škofa (329. govor, Ob rojstnem dnevu mučencev) Dragocena smrt mučencev, kupljena za tako ceno!   V slavnih dejanjih mučencev, s katerimi se povsod zaljša Cerkev, ugotavljamo na lastne oči, kako res je to, o čemer smo peli: Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih. Dragocena je v naših očeh in v očeh njega, za katerega so jo pretrpeli. Cena za te smrti je smrt enega. Ta je s svojim umiranjem odkupil tolikšno število smrti! Ako bi on ne bil umrl, bi se...

Iz razprave Tertulijana, duhovnika, O zavračanju krivovercev (20, 1-9; 21, 3; 22, 8-10) Apostolsko oznanjevanje   Kristus Jezus, naš Gospod, je ves čas svojega bivanja na zemlji oznanjeval, kdo je, kdo je bil, kakšna je Očetova volja, kaj naj stori človek. To je oznanjeval očitno ljudstvu, posebej pa še učencem, izmed katerih si je izbral dvanajstere, da bi bili ob njem in postali učitelji narodom. Ko je eden od njiju odpadel, je Gospod pred vrnitvijo k Očetu po svojem vstajenju ostalim...

Iz govorov sv. Atanazija, škofa (Govor o učlovečenju božje Besede, 8-9) O učlovečenju Besede   Božja Beseda, ki nima telesa in ne podlega pokvarljivosti snovi, je prišla na svet, čeprav tudi prej ni bila daleč od njega. Ni koščka zemlje, kjer ne bi bila navzoča, temveč je skupno z Očetom napolnjevala vse in povsod. Prišla je iz dobrote do nas in je vsem pokazala, kakšna je. Usmilila se je našega rodu in naše slabotnosti, ganila jo je naša pokvarjenost. Ni prenesla, da bi smrt gospodovala nad...

Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS, 33-34) Človeška dejavnost v vesoljstvu   Vedno je človek s svojim delom in umom skušal bolj razviti svoje življenje. Danes pa je, posebno s pomočjo znanosti in tehnike, svoje gospostvo razširil skoraj čez vso naravo in ga še dalje širi; zlasti zaradi pomnožitve sredstev mnogovrstnega medsebojnega izmenjavanja med narodi se človeška družina polagoma zaveda in oblikuje kot eno občestvo sredi...

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (10., knj. 2) Jaz sem trta, vi mladike   Gospod pravi o sebi, da je trta, da bi nam pokazal, zakaj naj bo naša ljubezen usmerjena vanj in kakšno korist imamo, če smo združeni z njim. Tiste, ki so z njim zedinjeni, nekako z njim zraščeni in najtesneje povezani, pa primerja mladikam. Ti so že deležni božje narave, ko prejmejo Svetega Duha. Sveti Kristusov Duh nas namreč njemu pridružuje. Ko se pridružimo trti, Kristusu, se z...

Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (167. pogl.) Okusila sem in videla   O večno božanstvo, o večno Trojstvo, kako dragocena je postala kri tvojega edinega Sina po združenju z božjo naravo! Večna Trojica, kakor neizmerno morje si, v katerem tem več najdem, čim bolj iščem. In čim več najdem, bolj raste žeja po tebi. Takorekoč nenasitno nasičuješ dušo. V svoji brezmejnosti ji daješ toliko, da kljub vsemu še vedno lačna in žejna želi tebe, večna Trojica, ker hrepeni, da...

Iz govorov sv. Maksima Turinskega, škofa (53. govor, 1-2, 4) Kristus je luč   Kristusovo vstajenje odpira podzemlje. Ti, ki so bili na novo krščeni v Cerkvi, obnavljajo zemljo. Sveti Duh odpira nebesa. Odprto podzemlje vrača mrtvece. Obnovljena zemlja poganja vstajajoče. Odprta nebesa sprejemajo v nebo odhajajoče. Tudi razbojnik stopa v raj. Telesa svetih gredo v sveto mesto. Mrtvi se vračajo med žive. Vse prvine se v moči Kristusovega vstajenja dvigajo na višjo stopnjo. Vsi, ki so bili...

Iz razlage pisma Rimljanom sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (15. pogl., 7) Na vse je bilo razlito božje usmiljenje in ves svet je bil odrešen   Sveto pismo piše, da smo mnogi eno telo in posamezni udje, ker nas Kristus z vezmi ljubezni povezuje v enoto. On je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl, ko je postavo zapovedi v predpisih odpravil. Potrebno je, da udje enako skrbe drug za drugega. In če en ud trpi, trpe z njim vsi udje, in je en ud v časti, se z...

Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (36. pogl., 1-2) Steza je veliko, pot pa je ena   To je pot, predragi, na kateri najdemo svoje zveličanje, Jezusa Kristusa, velikega duhovnika naših darov, zaščitnika in pomočnika naši slabosti. Po njem upiramo oči v nebesne višave; po njem gledamo v zrcalu njegovo čisto in vzvišeno obličje; po njem so se nam odprle oči srca; po njem naš slabi in otemneli razum raste v luč; po njem je hotel Gospod, da okusimo nesmrtno spoznanje, ker je odsvit...

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (1. knj., 10, 1-3) Oznanjujmo resnico   Cerkev, ki je razširjena po vsem svetu do zadnjih zemeljskih mej, je od apostolov in njihovih učencev sprejela vero v enega samega Boga, vsemogočnega Očeta, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. Sprejela je vero v enega samega Jezusa Kristusa, božjega Sina, ki se je učlovečil za naše zveličanje. In v Svetega Duha, ki je po prerokih razodel božji odrešitveni načrt: to je, prihod...

Iz razprave sv. Hilarija, škofa, O Sveti Trojici (8. knj., 13-16) Verniki so v Bogu eno po učlovečeni božji Besedi in zakramentu evharistije   Če se je Beseda res učlovečila, z evharistično hrano prejemamo učlovečeno Besedo pri Gospodovi mizi. Kako bi dvomili, da biva v nas po svoji naravi on, ki si je v svojem človeškem rojstvu neločljivo privzel našo človeško naravo in je svojo telesno naravo zedinil z božjo naravo ter se nam kot tak v zakramentu daje v hrano? Tako smo vsi eno, ker je Oče v...

Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (108. govor) Bodi božja daritev in duhovnik   Rotim vas, bratje, pri božjem usmiljenju. Pavel nas roti, še več, po Pavlu nas Bog roti, ker ima rajši našo ljubezen kakor pa strah. Prosi nas on, ki noče biti le Gospod, ampak prav tako tudi Oče. Prosi nas Bog v svojem usmiljenju, da bi mu ne bilo treba nas kaznovati s svojo strogostjo. Poslušajte besede rotečega Gospoda: Poglejte, spoznajte v meni svoje telo, svoje ude, notranje organe, kosti in kri. Če se...

Iz knjige o Svetem Duhu sv. Bazilija, škofa (15 pogl., 35-36) Duh oživlja   Gospod, ki vodi naše življenje, je naredil z nami zavezo pri krstu, ki je hkrati izraz smrti in življenja. Podoba smrti je v delovanju vode, delovanje Svetega Duha pa nam daje poroštvo življenja. Tako prihajamo do vprašanja, ki nas zanima: Zakaj je voda pridružena Duhu? Pri krstu gre namreč za dvojen cilj: najprej gre za to, da se onemogoči obstoj greha in da bi ne bilo več dejanj, ki vodijo v smrt. Gre pa tudi za...

Iz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (14. homilija, 3-6) Kristus, dobri pastir   Jaz sem dobri pastir; poznam svoje ovce, to se pravi: jih ljubim, in moje poznajo mene. Jasneje bi se reklo: me ljubeče ubogajo. Dokler resnice ne ljubimo, je sploh ne poznamo. Ker ste torej, predragi bratje, zvedeli za našo nevarnost, razmišljate ob Gospodovih besedah tudi o svoji nevarnosti. Glejte, ali ste njegove ovce; glejte, ali ga poznate; glejte, ali veste za luč resnice. Ko pravim:...

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (4. knjiga, 2) Kristus je dal svoje telo za življenje sveta   Umrl bom, pravi Gospod, da bom vse oživil po sebi in odkupil telesa vseh ljudi s svojim telesom. V moji smrti bo namreč umrla smrt in z menoj bo vstala padla človeška narava. Prav zaradi tega sem vam postal podoben, saj sem kot človek izšel iz Abrahamovega rodu, da bi se v vsem izenačil z brati. To je dojel tudi apostol Pavel, ko pravi: Ker so torej otroci deležni...

Iz govora sv. Efrema, diakona, o našem Gospodu (3-4, 9) Kristusov križ, rešenje človeškega rodu   Našega Gospoda je teptala smrt, potem pa je on steptal smrt kot pohojeno cesto. Sam se je izročil smrti in jo prostovoljno pretrpel, da bi uničil tisto smrt, ki ni marala umreti. Nesoč križ je Gospod šel iz mesta, ker je smrt tako hotela; na križu pa je klical in je priklical mrtve iz predpekla, čeprav se je smrt zoperstavljala. Glede na telo, ki ga je imel, ga je smrt umorila; z istim orožjem pa...

Iz razprave sv. Ireneja, škofa, Zoper krivoverstva (5. knj., 2, 2-3) Evharistija, poroštvo vstajenja   Če ni deležno rešenja tudi naše telo, potem nas Gospod ni odkupil s svojo krvjo; potem tudi evharistični kelih ni delež pri njegovi krvi, in kruh, ki ga lomimo, ni delež pri njegovem telesu. Saj se kri pretaka po žilah in mesu in vsem drugem, kar je človeško telo, in vse to je v resnici postala božja Beseda, ki je prišla, da bi nas odrešila s svojo krvjo. O tem priča apostol, ko pravi: V...

Iz Zagovora kristjanov sv. Justina, mučenca (I, 61. pogl.) Kopel prerojenja   Kako smo se prenovili po Kristusu in kako smo se posvetili Bogu, to hočem zdaj razložiti. Kdor se je prepričal in veruje, da je resnično, kar učimo in govorimo, ter obljubi, da bo mogel tako živeti, ga poučimo, kako naj moli in med postom prosi Boga, naj mu odpusti dotedanje grehe. Z njim molimo in se postimo tudi mi. Nato ga povedemo na kraj, kjer je voda. Tukaj se prerodi, kakor smo se prerodili tudi mi. V tej...

Iz pisma sv. Marije Bernardke Saubirous, device (p. Gondrandu 1. 1861) Gospa mi je govorila   Nekega dne sem šla z dvema deklicama k bregu reke Gave, da bi nabrala drv, in sem zaslišala neko šumenje. Obrnila sem se proti travniku, a nisem videla nobenega drevesa, ki bi se majalo. Nato sem pogledala gor proti votlini in tam sem zagledala v belo oblečeno gospo. Obleko je imela belo, njen pas pa je bil sinje barve. Med prsti na nogah je imela zlato rožo, iste barve je bil tudi rožni venec. Ko...