Iz homilij sv. Gregorja Velikega, papeža, o evangelijih (17. homilija, 3, 14) Služba naše dejavnosti   Poslušajmo, kaj pravi Gospod, ko pošilja oznanjevalce v svet: Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Za obilno žetev je le malo delavcev, česar ne moremo izreči brez velike žalosti. Mnogo jih je namreč, ki bi radi slišali kaj dobrega, ni pa takih, ki bi to povedali. Glejte, svet je poln duhovnikov, vendar redko najdemo delavca na božji žetvi; sprejeli smo namreč duhovniško službo, ne izpolnjujemo pa svoje naloge. Pomislite, dragi bratje, kaj pravi Gospod: Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev! Molite za nas, da bomo vredno vršili svojo službo, da ne bi zadrževali svojega jezika, ko je treba spodbujati, in nas ne bi pravični Sodnik obsojal zaradi molka, ko smo vendar prejeli dolžnost oznanjevanja. Pogosto jezik molči zaradi malomarnosti oznanjevalcev; pogosto pa se tudi po krivdi podložnih zgodi, da tisti, ki načeljujejo, ne oznanjajo besed. Iz lastne krivde oznanjevalci zadržujejo svoj jezik, saj pravi psalmist: Grešniku pa pravi Bog: Zakaj ti oznanjaš mojo pravičnost? In spet zaradi krivde podložnih oznanjevalci ne govorijo, kakor je Gospod rekel Ezekielu: Zadržal bom tvoj jezik in boš nem in ne kakor mož, ki graja, kajti uporen rod so. Naravnost bi ti povedal takole: »Zato ti ne dam oznanjevati, ker me hudobno ljudstvo žali s svojimi grehi in ne zasluži, da bi mu oznanjeval resnico. Zaradi grehov ljudstva mu jemljem besedo.« To lahko vsi spoznamo. Prav lahko vidimo, da molk pastirja večkrat škoduje njemu samemu, toda vedno podložnim. Hudo pa me, dragi bratje, boli še nekaj drugega v življenju pastirjev. Obtožujem se tudi sam, da se moji očitki ne bi komu zdeli krivični. Hudi in divji časi so nas zajeli in me prisilili k temu, zato močno trpim zaradi tega. Spuščamo se namreč v čisto posvetne opravke in to, kar smo sprejeli kot čast, je drugačno kot to, kar izvršujemo dejansko. Opuščamo dolžnost oznanjevanja in se v svojo obsodbo imenujemo pastirji. Prilaščamo si čast, ne izvršujemo pa dolžnih opravil. Tisti, ki zanje odgovarjamo, zapuščajo Boga, mi pa molčimo. Padajo v grehe, pa jim z opominom ne nudimo roke v pomoč. Kdaj bomo sposobni poboljševati druge, ko zanemarjamo lastno poboljšanje? Prepuščamo se posvetnim skrbem in postajamo na znotraj toliko slabotnejši, kolikor se zdi, da smo bolj zavzeti za zunanja opravila. Cerkev prav govori o svojih slabih udih: Postavili so me za čuvaja v vinograde, pa še lastnega nisem obvaroval. Postavljeni smo za čuvaja v božje vinograde, pa prav malo skrbimo za lastnega. Ko se zapletamo v posvetne opravke, zanemarjamo službo naše dejavnosti.