19. oktober: Alfa in omega, prvi in poslednji
Description
Iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vat. vesoljnega cerkvenega zbora (CS 40.45)
Alfa in omega, prvi in poslednji
Medsebojno prešinjanje zemeljske in nebeške družbe je mogoče dojeti samo z vero; še več, to ostane skrivnost človeške zgodovine, ki jo vzburja greh prav do trenutka, ko se bo veličastvo božjih otrok v polnosti razodelo.
Cerkev torej pri uresničevanju svojega odrešitvenega cilja ne le posreduje človeku delež božjega življenja, ampak na neki način tudi razliva na ves svet tisto luč, ki jo izžareva to božje življenje. To drugo izvršuje Cerkev najbolj s tem, da ozdravlja in dviga dostojanstvo človeške osebe, da utrjuje povezanost človeške družbe in da vsakdanjo dejavnost ljudi prepaja z globljim smislom in pomenom. Cerkev veruje, da more po svojih udih in po svojem celotnem občestvu prispevati k temu, da bi družina ljudi in zgodovina te družine postali bolj zares človeški.
Ko Cerkev pomaga svetu in od njega mnogo prejema, teži edinole za tem, da bi prišlo božje kraljestvo in da bi se uresničilo odrešenje vsega človeškega rodu. Vse dobro, kar ga more božje ljudstvo v času svojega zemeljskega potovanja izkazati družini človeštva, pa priteka iz dejstva, da je Cerkev vesoljni zakrament odrešenja, ki razodeva in hkrati uresničuje skrivnost božje ljubezni do človeka.
Božja Beseda sama, po kateri je vse ustvarjeno, je namreč postala meso, da bi tako kot popolni človek vse ljudi odrešila in povzela v sebi vse stvari. Gospod je cilj človeške zgodovine, točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj. Njega je Oče obudil od mrtvih, ga povišal in posadil na svojo desnico; njega je postavil za sodnika živih in mrtvih. V njegovem Duhu oživljeni in združeni potujemo nasproti tisti dovršitvi človeške zgodovine, ki se popolnoma sklada z načrtom njegove ljubezni: Prenoviti v Kristusu vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji.
Gospod sam pravi: Glej, skoraj pridem in moje plačilo z menoj, da povrnem vsakemu po njegovih delih. Jaz sem alfa in omega, prvi in poslednji, začetek in konec.
Iz razprave sv. Fulgencija iz Ruspe, škofa, O odpuščanju (2. knj., 11, 2-12, 1. 3-4)
Kdor bo zmagal, ga ne bo zadela druga smrt
Hipoma, kot bi z očmi trenil, ob poslednji trombi; zapela bo namreč in mrtvi bodo vstali neminljivi in mi bomo spremenjeni. Ko pravi »mi«, Pavel nakazuje, da bodo z...
Published 11/17/24
Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 95, 14.15)
Ne upirajmo se prvemu prihodu, da se ne bomo bali drugega
Veselimo se Gospoda, ki prihaja, ki prihaja, da bo sodil zemljo. Prišel je prvič, prišel bo tudi drugič. On sam je napovedal v evangeliju: Poslej boste videli Sina človekovega priti...
Published 11/16/24