Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 8, 15. 17 - 9, 18) Z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje   Zakaj blodimo in iščemo na vse strani, česa naj prosimo, iz strahu, da bi morda ne molili, kakor je prav? Zakaj rajši ne rečemo s psalmistom: Samo to želim od Gospoda in goreče prosim, da bi užival njegovo naklonjenost, prebival v njegovi hiši vse dni življenja in občudoval njegovo svetišče? Tam »vse dni življenja« niso vsota dni, ki bi drug za drugim prihajali in minevali in bi začetek enega bil konec prejšnjega, marveč so vsi hkrati brez konca, ker tudi življenje, ki so to njega dnevi, nima konca. Da bi dosegli blaženo življenje, nas je resnično blaženo življenje samo učilo moliti ne z gostobesednostjo, kot bi bili v večji meri uslišani, čim več bi blebetali; saj prosimo njega, ki ve, kaj potrebujemo, preden ga prosimo, kakor pravi Gospod. Zakaj nas priganja k molitvi, čeprav ve, česa potrebujemo, še preden ga prosimo? Tak pomislek nas utegne motiti, če ne umejemo, da naš Gospod in Bog ne želi šele spoznati naših želja, ki mu ne morejo biti neznane, marveč hoče, da z molitvijo okrepimo svoje hrepenenje, da bi mogli prav sprejeti, kar nam namerava dati. To je nekaj zelo velikega, mi smo pa premajhni in slabotni, da bi dar prav sprejeli. Zato nam je rečeno: Razširite se; ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Bolj ko je naša vera zvesta, naše upanje trdno, hrepenenje goreče, bolj smo dovzetni za tisto veliko dobrino, ki je oko ni videlo, ker ni barva, uho ni slišalo, ker ni zvok, in ki v človekovo srce ni prišla, ker se mora človekovo srce do nje dvigniti. Molimo torej z vednim hrepenenjem, v veri, upanju in ljubezni. Ob določenih urah in časih pa prosimo Boga tudi z besedami zato, da ob teh časovnih znamenjih sami sebe opomnimo in se preverimo, koliko smo v tem hrepenenju napredovali, in da se prav krepko spodbudimo k še večjemu hrepenenju. Bolj ko je hrepenenje goreče, lepši je uspeh. Če pravi apostol: Neprenehoma molite, ali to ne pomeni samo eno: Hrepenite neprenehoma po srečnem življenju. To ni nič drugega kot večno življenje, ki ga pričakujemo od njega, ki ga edini more dati.