Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 14, 27 -15, 28) Duh prosi za nas   Kdor prosi in želi od Gospoda tisto »eno«, prosi z gotovo zavestjo in zaupno ter se mu ni bati, da bi mu utegnilo škodovati, če prejme; karkoli bi drugega prejel, mu brez tega enega nič ne koristi, četudi bi molil, kakor je treba. To eno pa je edino resnično in blaženo življenje, ko bomo, po telesu in duhu neumrljivi, vekomaj gledali Gospodovo slavo. Zaradi tega enega želimo vse drugo in prosimo, kakor je treba. Kdor ima to, bo imel vse, kar bo hotel: ne bo mogel želeti ničesar drugega, kar bi ne bilo prav. Tam je vir življenja, ki naj nas v molitvi po njem žeja, ko še živimo v upanju in ne vidimo, kar upamo pod varstvom njegovih peruti; pri njem je vse naše hrepenenje, da bi se opili obilnosti njegove hiše in napili iz potoka njegove sladkosti, kajti pri njem je vir življenja in v njegovi svetlobi bomo gledali svetlobo tedaj, ko bo naše hrepenenje z dobrim nasičeno in ko ne bo ničesar več, kar bi vzdihujoč še želeli, marveč bomo radujoč se imeli vse. To je tisti mir, ki presega vsak razum; zato ne vemo, ko ga v molitvi prosimo, česa prosimo, da je prav. Česar si namreč ne moremo predstavljati, kakšno je, tistega tudi ne poznamo. Karkoli nam pride na misel, zavržemo, zavrnemo, ne odobrimo, vemo samo toliko, da ni tisto, kar iščemo, dasi še ne vemo, kakšno je. V nas je torej neka, rekel bi poučena nevednost, poučena po božjem Duhu, ki podpira našo slaboto. Ko je bil apostol dejal: Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo v potrpežljivosti, je dostavil: Prav tako pa tudi Duh podpira našo slabotnost; kaj naj bi namreč prosili, kakor je treba, ne vemo; marveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi zdihi. On, ki preiskuje srca, pa ve, kaj je namen Duha, ker po božji volji prosi za svete. Tega ne smemo razumeti tako, da bi mislili: Sveti božji Duh, nespremenljivi Bog v Trojici, z Očetom in Sinom en Bog, prosi za svete nekoga, ki ni Bog. Prosi za svete, je rečeno zato, ker svete navdihuje, da prosijo; prav tako pomenijo npr. besede: Gospod, vaš Bog, vas skuša, da bi spoznal, ali ga ljubite, toliko kakor: da bi vam dal spoznati. Ker torej navdihuje svetim hrepenenje po tako veliki, še nepoznani reči, ki jo v potrpežljivosti pričakujemo, jim daje tudi milost, da prosijo zanjo z neizrekljivimi zdihi. Kako bi bilo mogoče z besedo izreči, ko pričakujemo nekaj, česar še ne poznamo? Seveda bi ne hrepeneli po nečem, kar nam je popolnoma neznano; narobe, ne hrepeneli bi po nečem, kar že gledamo, če tega bi z vzdihovanjem ne iskali.