Iz razprave sv. Fulgencija, škofa iz Ruspe, Zoper Fabiana (28, 16-19) Udeležba pri Gospodovem telesu in krvi nas posvečuje   Pri obhajanju svete daritve se vrši, kar je po pričevanju svetega apostola ukazal sam Zveličar: Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi, izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil ter ga razlomil in rekel: To je moje telo, ki se za vas daje; to delajte v moj spomin. - Prav tako tudi kelih po večerji, govoreč: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, kolikorkrat boste pili, v moj spomin. Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. Daritev obhajamo torej zato, da oznanjamo Gospodovo smrt in se spominjamo njega, ki je za nas daroval svoje življenje. Sam pa pravi: Večje ljubezni nima nihče, kakor če kdo da svoje življenje za svoje prijatelje. Ker je torej za nas Kristus umrl iz ljubezni, prosimo, ko se v sveti daritvi spominjamo njegove smrti, da bi nam bila dana ljubezen s prihodom Svetega Duha. Vroče prosimo, da bi po ljubezni, v kateri se je Kristus dal križati za nas, milost Svetega Duha preobrazila tudi nas, tako da nam bo svet križan in mi njemu. S posnemanjem smrti našega Gospoda naj, kakor je Kristus sam, ki je grehu umrl, umrl enkrat za vselej; ko pa živi, živi Bogu, tudi mi živimo novo življenje. Po prejemu daru ljubezni, naj tudi mi grehu umrjemo in živimo Bogu. Božja ljubezen je namreč izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Že sama udeležba na Gospodovem telesu in krvi, ko uživamo kruh in pijemo iz keliha, nas priganja, da umiramo svetu in živimo življenje, skrito v Bogu s Kristusom, da svoje meso s strastmi in poželenjem vred križamo. Tako se zgodi, da verniki, ki ljubijo Boga in bližnjega, čeprav ne pijejo keliha telesnega trpljenja, pijejo vendarle kelih Gospodove ljubezni. Napojeni z njo, naj bi mrtvičili svoje zemeljske ude in - oblečeni v Jezusa Kristusa - ne sledili mesenemu poželenju. Naj ne usmerjajo pozornosti na vidno, ampak na nevidno stvarnost. Gospodov kelih namreč pije, kdor neguje sveto ljubezen. Brez nje nič ne koristi, četudi bi kdo svoje telo dal, da zgori. Po daru ljubezni pa dosežemo, da smo v resnici to, kar skrivnostno obhajamo v daritvi.