Iz pisma sv. Avguština, škofa, vdovi Probi (130. pismo, 12, 22 - 13, 24) Nikjer ne najdeš ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi   Kdor na primer reče: Poveličaj se pred vsemi narodi, kakor si se poveličal pred nami, ali reče: Daj, da se tvoji preroki izkažejo zanesljivi, mar reče kaj drugega kot: Posvečeno bodi tvoje ime? Kdor reče: Pridi k nam, Gospod, Bog vsemogočni, pokaži nam svojo ljubezen in bomo rešeni, ali reče kaj drugega kot: Pridi k nam tvoje kraljestvo? Kdor reče: S svojo besedo vodi moje korake, naj me ne prevzame nobena hudobija, ali reče kaj drugega kot: Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji? Kdor reče: Ne dajaj mi ne uboštva ne bogastva, ali reče kaj drugega kot: Daj nam danes naš vsakdanji kruh? Kdor reče: Spomni se, Gospod Davida in vseh njegovih skrbi in načrtov, ali: Gospod, če sem storil, kar mi očitajo, in se mojih rok drži krivica, ali če sem krivično oplenil svoje nasprotnike, mar reče kaj drugega kot: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom? Kdor reče: Moj Bog, otmi me sovražnikov, reši me mojih napadalcev, ali reče kaj drugega kot: Reši nas hudega? Če pregledaš besedilo vseh svetih molitev, ne najdeš nikjer ničesar, kar bi ne bilo obseženo v Gospodovi molitvi in bilo vanjo vključeno. Na voljo so ti te ali druge besede, če le z njimi poveš isto; ne more ti pa biti dano na prosto voljo, da poveš kaj drugega. Brez dvoma in pomisleka moramo prositi zase, za svojce, za tujce in celo za sovražnike, čeprav čuti molivec v svojem srcu do tega ali onega različno nagnjenje, kakor ga veže z njim bližnje ali oddaljenejše sorodstvo ali prijateljstvo. Zdaj veš, mislim, ne samo, kakšna bodi molitev, kadar moliš, marveč tudi, česa naj prosiš. Nisem te poučil jaz, temveč on, ki je nas vse milostno poučil. Po srečnem življenju je treba hrepeneti in Gospoda Boga prositi. Kaj je srečno življenje, o tem so že mnogi razpravljali. Toda čemu se obračati do mnogih in do mnogočesa? V Svetem pismu je kratko in resnično rečeno: Blagor ljudstvu, ki ima Boga za vladarja. Da bi bili v tem ljudstvu in da bi mogli nekoč priti k njemu in ga gledati in z njim brez konca živeti, zato je namen zapovedi ljubezen iz čistega srca in dobre vesti in nehlinjene vere. V tej trojici stoji dobra vest namesto upanja. Vera, upanje in ljubezen privedejo k Bogu človeka, ki moli, ki namreč veruje, upa in hrepeni ter ob Gospodovi molitvi spoznava, česa naj Gospoda prosi.