Iz pisma Korinčanom sv. Klemena I., papeža (30, 3-4; 34, 2 - 35, 5) Hodimo po poti resnice   Oblecimo slogo, bodimo ponižni, zdržni, varujmo se podpihovanja in obrekovanja, opravičujmo se z dejanji, ne z besedami. Pravi namreč: Kdor mnogo govori, bo moral tudi mnogo slišati; ali misli tisti, ki veliko govori, da je pravičen? Pripravljeni moramo torej biti za dobra dela, kajti od njega prihaja vse. Naprej nam je namreč povedal: Glej, Gospod in njegovo plačilo pred njim, da plača vsakemu po njegovem delu. Spodbuja torej nas, ki verujemo vanj iz vsega srca, naj ne bodimo leni in popustljivi za vsako dobro delo. Naša slava in naše zaupanje naj bo v njem; bodimo pokorni njegovi volji in poglejmo vso množico njegovih angelov, kako stoje pri njem in služijo njegovi volji. Pismo namreč pravi: Deset tisoč deset tisočev je stalo pred njim in tisoč tisočev mu je služilo in klicalo: Svet, svet, svet Gospod Sabaot, polno je vse stvarstvo njegove slave. Tudi mi se zberimo v edinosti, kakor je naša vestna dolžnost, in kličimo kakor iz enih ust vztrajno k njemu, da postanemo deležni njegovih velikih in vzvišenih obljub. Pravi namreč: Oko ni videlo, uho ni slišalo in v človeško srce ni prišlo, kar je pripravil tistim, ki ga čakajo. Kako blaženi in čudoviti so darovi božji, predragi! Življenje v nesmrtnosti, sijaj v pravičnosti, resnica v prostosti, vera v zaupanju, zdržnost v svetosti; in vse to je dostopno našemu razumu. Kaj mora biti šele tisto, kar je pripravljeno onim, ki ga čakajo? Stvarnik, Oče vekov, Najsvetejši sam ve, kaj in kako lepo je to. Trudimo se torej, da bomo v številu tistih, ki ga čakajo, da bomo deležni obljubljenih darov. Kako se bo to zgodilo, predragi? Če je naše mišljenje verno in trdno obrnjeno k Bogu, če natančno preiskujemo to, kar je njemu všeč in prijetno, če delamo tako, kakor je po njegovi brezgrajni volji, in hodimo po poti resnice, če vržemo od sebe vsako krivičnost.