Iz Pohvale sv. Cirilu in Metodiju (3, 4, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14) Izbrani posodi Svetemu Duhu   Pohvala v spomin svetima in preslavnima učiteljema slovenskega naroda, ki sta mu sestavila pismenke, prevedla novi in stari zakon v njih jezik, blaženemu Cirilu in panonskemu škofu Metodiju. Blaženi Konstantin, po rodu mlajši, a z umom in krepostmi kvišku vzletaje kakor orel z duhovnimi krili, um si razsvetlivši z bogožarno svetlobo, izbrana posoda Svetemu Duhu in v njem sveteč se, je bil vsem filozofskim znanostim obilen zaklad, studenec, ves svet napolnjujoč. Žejne je pojil z božjo besedo, kakor je rekel sam Gospod naš Jezus Kristus: Kdor v mene veruje, bodo tekli, kakor pravi Sveto pismo, iz njegovega osrčja potoki žive vode, to je darovi životvornega Duha. Njegov starejši brat, preblaženi Metodij, pa je začel izmlada prejemati dostojanstva tega sveta. Po modrosti je bil namreč kakor blagodišeč cvetoč cvet, ljub vsem gospodarjem. V besedah se je namreč kazal kakor Salomon, kakor strelico pa je v svoje srce sprejel Gospodovo besedo: Kaj človeku koristi, če si ves svet pridobi, a svojo dušo oškoduje ali jo pogubi, in premenil je za zemeljske stvari nebeške; vse zemeljsko je namreč vrgel od sebe in prezrl, in se k večnemu podvizal. Pri Saracenih in Kozarih sta se pokazala nepremagljiva in sta krstila od Kozarov do dvesto plemenitih mož razen žena in otrok, trojno pohvalo od vse cerkve prejemši. Odtod sta prešla v zahodne dežele, oznanjujoč božjo besedo v novem jeziku. In ves cerkveni red sta prevedla iz grškega in jim v njihovem jeziku predala. V zahodnih in panonskih deželah sta kakor sonce vzsijala, grešni mrak odgnala, prosvetila s knjigami in naučila učence ves cerkveni red. In tako sta se tek dokončujoča napotila v Rim, da se poklonita apostolskemu prestolu; s seboj sta peljala v posvetitev duhovni sad. Ko je apostolik Hadrijan to slišal, jima je šel naproti daleč od mesta Rima in sprejel ju je tako kakor angela božja. Njuno učenje mu je ugajalo. Blaženega Metodija in njune učence je postavil za svečenike. Presvetemu in preblaženemu očetu našemu in učitelju Konstantinu filozofu pa se je približal čas pokoj prejeti in je umrl v Gospodu. Položili so ga v cerkvi svetega Klemena, kjer so se začela goditi mnoga ozdravljenja. Ko so Rimljani to videli, so ga še bolj častili. Posvetivši pa prečastitega in pobožnega Metodija v nadškofovstvo, na stol sv. Andronika, apostola v Panoniji, so ga poslali v slovanske dežele, napisavši to poslanico h knezom one pokrajine, Rastislavu in Svetopolku in Koclju: Hadrijan, škof, služabnik vsem služabnikom božjim. Slava v višnjih Bogu in na zemlji mir, v ljudeh blaga volja … Ko je prišel v moravske dežele, je vse ljudstvo z radostjo šlo njemu nasproti. In tako so ga sprejeli kot angela božjega. S krotkostjo in milino je vse k sebi z ljubeznijo pritegoval, svoj tek dokončal, vero ohranil. Cerkev je okrasil s pesmimi in duhovnimi spevi. Tako je umrl v Gospodu in se pridružil svojim očetom. Kakšno hvalo naj torej dam vama, ki sta se toliko trudila za Kristusa v vzhodnih in zahodnih in severnih deželah, a nista iskala časnega in trohljivega, ampak večno in neskončno. Pač velika stebra sta bila Cerkvi, nebeška človeka in zemeljska angela. Blagoslovljen vajin jezik, s katerim sta nasejala duhovne besede v zveličanje brezštevilnemu narodu. Bogovdahnjeni dar sta od Boga prejela in mrak nevednosti povsod pregnala. Zaklada Gospodnja, shrambi božje previdnosti, izbrani posodi Svetemu Duhu, ki sta ponesla Kristusovo ime po vsej zemlji! Križu sta pohvalo na sebi ponesla in časno prezrla, a uživanje večnega prejela. Sveta in resnična pastirja, za vajino čredo neprenehoma vneto molita, trpljenje odženita, bed in skušnjav rešujta, razsvetlita jim srčne oči in um utrdita, da bi dostojno sledili vajinim stopinjam. Naše bolezni nase sprejemajta, od zgoraj moč podajta, da bi dostojno živeli v Kristusu i