Iz govorov sv. Bernarda, opata (12. govor, o psalmu 90, 3.6-8) Naj te varujejo na vseh tvojih potih   Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Zahvaljujejo naj se Gospodu za njegovo dobroto, za njegove čudeže v prid človeškim otrokom. Zahvaljujejo naj se ter pripovedujejo med narodi, da je Gospod zanje storil velike reči. Gospod, kaj je človek, da zanj skrbiš, ali zakaj nanj misliš? Svoje srce obračaš k njemu, skrbiš zanj, brigaš se zanj. Končno mu pošlješ svojega Edinca, pošlješ vanj svojega Duha, obljubljaš mu celo, da bo gledal tvoje obličje. In da bi ne bilo v nebesih nikogar brez deleža pri skrbi za nas, pošiljaš zaradi nas v službo tiste blažene duhove, jih določaš za naše varstvo in jim velevaš, naj bodo naši vzgojitelji. Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. S kakšnim spoštovanjem te mora navdajati ta beseda, prinašati vdanost, vlivati zaupanje! Spoštovanje zaradi navzočnosti, vdanost zaradi naklonjenosti, zaupanje zaradi varstva. Prisotni so torej in pri tebi so, ne le s tabo, marveč tudi zate. Prisotni so, da te ščitijo, tukaj so, da ti pomagajo. Kljub temu, da jim je Bog zapovedal, vendarle ne smemo biti nehvaležni tudi njim, ki njega s toliko ljubeznijo ubogajo in nam pomagajo v tolikšni potrebi. Bodimo torej vdani, bodimo hvaležni tako odličnim varuhom; vračajmo jim ljubezen, častimo jih, kolikor moremo in smemo. Vso svojo ljubezen in vse svoje češčenje pa izkazujmo njemu, od katerega oni in mi prejemamo vse, kar moremo spoštovati in ljubiti, vse, kar nas naredi vredne ljubezni ali spoštovanja. Zato, bratje, v Bogu prisrčno ljubimo njegove angele, svoje bodoče sodediče in zdaj naše varuhe in oskrbnike, ki nam jih je postavil in določil Oče. Že zdaj smo božji otroci, čeprav se to še ni pokazalo, ker smo še nedoletni otroci pod varuhi in oskrbniki ter se sedaj še nič ne ločimo od služabnikov. Toda četudi smo še tako majhni in nam preostaja še tako dolga, pa ne samo tako dolga, ampak tudi tako nevarna pot, vendar česa naj bi se bali pod tako odličnimi varuhi? Nihče nas ne more premagati, nihče zapeljati, še manj pa so zmožni nas zapeljati tisti, ki nas varujejo na vseh naših potih. Zvesti so, izkušeni so, močni so: kaj se vznemirjamo? Samo za njimi hodimo, držimo se jih ter ostanimo pod varstvom nebeškega Boga!