Zakaj imamo ljudje in večina živalskih vrst dve očesi, vidimo pa eno podobo, eno sliko pred seboj? Med drugim zato, da možganom olajšamo naporno delo pri procesiranju informacij zunanjega sveta.  Esejistka, kolumnistka in prevajalka Urša Zabukovec nam odpre oči drugače. V uvodu svoje zbirke kolumn Levo oko, desno oko (Kud Logos) se namreč nasloni na nemško teologijo in pojasnilo, da ima tudi ustvarjena človekova duša dve očesi. Prvo nam daje zmožnost zreti v večnost, drugo pa gledati v čas in ustvarjena bitja ter v njih spoznavati razlike. V kolumnah prevprašuje, kakšen svet si postiljamo in kako v njem spimo oziroma živimo. Razmišlja o tem, kakšna je vloga novih tehnologij in kako se razrašča nadzor, zanima jo, kako deluje izobraževalni sistem, kje je mesto umetnosti, kam nas vrtita globalizacija in kako jo poganja denar. Gleda v koronačas in razmišlja o času smrti.  Kakšen svet se avtorici razkriva, ko zdaj z enim, zdaj z drugim očesom zre na svet, ali pa ko se oba ob gledanju ujameta, prisluhnite v podkastu. V njem pa si vzamemo čas tudi za njen še čisto sveži prevod romana Mladenič, ki ga je leta 1875 napisal Fjodor Mihajlovič Dostojevski, in je letos ob 200. obletnici njegovega rojstva izšel pri založbi Beletrina.  —- Urša Zabukovec je kolumne objavljala od leta 2018 v Delu, s pisanjem pa je sklenila konec lanskega leta in jih nato zbrala v zbirko Levo oko, desno oko, ki je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Zanjo je bila nominirana tudi z zbirko esejev Vseživo. Sicer pa je doktorica ruske filologije in prevajalka iz španščine, poljščine in ruščine. Za prevod romana Tatjane Tolstoj Mjausk je prejela Sovretovo nagrado. Je tudi velika poznavalka ruskega literarnega velikana Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega in  avtorica knjige Neverbalni Dostojevski.