Ko se ti literatura enkrat zapečati v DNK, potem se je nikoli več ne rešiš. To se je zgodilo, kot sam pravi, tudi našemu tokratnemu sogovorniku, diplomatu, pravniku in esejistu Iztoku Simonitiju. Zgodilo se je že v otroštvu, ko je prebiral pravljice, ki jih je našel na domačih knjižnih policah, in po dolgem in po čez Karla Maya. Hitro je bilo jasno, da poti nazaj ni več; a saj si je niti ne bi želel. Knjige so njegov svet in tega še dandanes rad spoznava od začetkov, zlasti od grške dramatike do njene filozofije, kjer brska za počelom demokracije in ji z branjem poznejše literature ter s svojimi uvidi sledi do njenih sodobnih manifestacij. Pri tem pa se ustavlja ob krščanstvu in monističnih ideologijah, kakršne so fašizem, nacizem in komunizem. Vsaka na svoj način družbi obljublja raj na Zemlji, a se ta, kot kažeta zgodovina ali naša sedanjost, lahko izkrivi tudi v pekel. Zato je po mnenju Iztoka Simonitija demokracija fenomenalna družbena ureditev, saj je oblika življenja, v kateri se nam med seboj ni treba ubijati. In kljub njenim razpokam, ki jih vidimo na družbenem in političnem parketu, je kronski dokaz zanjo sedanja EU. Dokler bomo na tem območju vzdrževali demokracijo, smo narodni varni sami pred seboj. Ni pa demokracija samoumevna, in svobodo, kakršno ponuja, je treba znati tudi nenehno negovati. Ko razmišlja o naši skupni prihodnosti v podkastu Zamolčane zgodbe naslavlja zlasti ženske. »Rabimo ženske, ki mislijo drugače /.../ Začeti se morate intenzivno mešati v vsakodnevno življenje. Brez žensk ne bo demokracije, ker je ni mogoče imeti.« Sicer pa imamo vsi domačo nalogo poskrbeti za udobnejšo prihodnost, saj naš čas zahteva skrajni moralen, intelektualen in političen napor, da zaživi pravna država in da oblikujemo naša življenja tako, da bodo v prihodnosti dobra za vse. Razlogov za optimizem Simonitiju ne zmanjkuje, se pa zaveda, da bo morala vsaka generacija še kako garati. —- Iztok Simoniti je pravnik, karierni diplomat, mednarodni politolog, profesor diplomacije, tudi publicist in esejist. Napisal je več priročnikov o diplomaciji, pravu in politiologiji, je pa tudi avtor esejističnih zbirk, kot so Historia magistra mortis (2008), Religija in nasilje (2009), Deus vult: o vrednotah kristjanov (2015) in Vode svobode (2019).