Trideseta leta minulega stoletja so z varne časovne razdalje videti kot vakuum, hipno zatišje pred nevihto, ki je sledila z drugo svetovno vojno. Zakaj to obdobje še zdaleč ni bilo tiho in kakšne ideje so vrele že tedaj, v svoji novi knjigi Svastika na pokopališkem zidu obravnava zgodovinarka z inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU Mateja Ratej.  Svoj poklicni pogled je usmerila v obdobje, ko je hitlerizem našel prostor tudi v širši okolici Maribora. Kakšen je bil njegov obraz, je ugotavljala s preučevanjem 150 kazenskih spisov iz tistega časa. Iz njih pa je izluščila zgodbe in, predvsem, osebne drame posameznikov, ki so si, kot Ratejeva pripoveduje v podkastu, pravzaprav želeli, da bi nemška vojska prodrla na Štajersko in jo tudi zasedla. To pa ne velja le za mariborske Nemce. V kanclerju nacistične Nemčije Adolfu Hitlerju so zlasti slovenski delavci, služabniki, kmeti, viničarji videli odrešenika, ki jih bo popeljal v boljši svet. Njihov je bil namreč zaradi socialnih stisk močno načet.  Mateja Ratej pravi, da je bil štajerski hitlerizem odličen odraz velikih družbenih nasprotij, ki so se v 30 letih močno zgostila v prvi jugoslovanski državi, ko so jo zajele posledice svetovne gospodarske krize. Družba je bila močno socialno razslojena, med razredi se informacije tako rekoč niso prehajale. “Živeli so v vzporednih svetovih, vsak zase. V takšnih okoliščinah pa so željno pričakovali nekoga … In najlažje je bilo vse upe položiti v eno osebo in računati, da bo razrešila vse zapletene družbene konflikte.”  Kakšno podobo štajerske družbe izpričujejo kazenski spisi, v kakšne socialne pasti so se počutili ujeti domačini, kakšna so bili njihova pričakovanja in v kakšno fantazmo se je v njihovih očeh razrasla Hitlerjeva oseba, prisluhnite v podkastu.