V prvem podkastu o travmi smo se ustavili ob pomenu travmatičnih dogodkov in v drugem podkastu pri kontekstu ali okoliščinah travme. V obeh epizodah smo imeli priložnost za osebno delo, tako da vabimo, da prisluhnete še prejšnjima dvema epizodama. Tretja epizoda se posveča drugima dvema črkama besede odmev (echo): h - spremenjenemu ravnotežju in o - rezultatom ali posledicam travme. Kadar smo uravnoteženi, čutimo stabilnost in varnost. Naše telo se ves čas prilagaja zunanji temperaturi. Podobno je z živčnim sistemom. A kadar smo kar naprej vznemirjeni, se navadimo na to novo stanje. Ravnotežje se spremeni, razvijemo neprilagojen stresni odziv. Naše telo ima naravno sposobnost ozdravljenja. Imeti moramo samo ustrezne okoliščine. Zvit gleženj damo v mavčno oblogo in gleženj se pozdravi. Podobno velja za čustvene rane. Ustvariti moramo primerno okolje. Primerno okolje pa je takrat, kadar so zadovoljene naše potrebe po varnosti, mejah in ljubezni. Kadar nismo v varnem okolju, nam je pravilen odziv na stres v pomoč, da poskrbimo za svojo varnost. Takoj, ko opazimo, da se bo npr. v nas zaletel avto, se umaknemo. Kri iz prebavil se pomakne v mišice, da odskočimo, in se umaknemo nevarnosti. Sprožijo se stresni hormoni. Kaj se dogaja z nami, kadar se je naš stresni odziv spremenil? Odzivamo se, kot bi se morali v nevarnosti, čeprav je okolje varno. Takšen odziv je popolnoma neustrezen. Vendar je naš, tako smo se naučili, tako se odzivamo. Poznamo akutni in kronični stres. Akutni je hiter in močan. Nanj se moramo odzvati. Kronični je, kadar traja dlje časa, lahko celo desetletja. Na tega se lahko navadimo in odzivi nanj nam postanejo domači ali drugače povedano: normaliziramo jih. kadar se nam to dogaja, moramo svoje telo zavestno umirjati, in se poskušamo odzvati na ustrezen način.  V veliko pomoč pri razumevanju tega dogajanja je t. i. polivagalna teorija, ki se ji bomo v tem podkastu posvetili v manjši meri. Razloži nam kaj se dogaja z nami, kadar se soočamo s stresom. Za kaj torej gre? Za simpatični živčni sistem sta značilna odziva beg ali boj. V parasimpatičnem živčnem sistemu je čas za počitek in odmor. To je stanje, ko se telo obnavlja, in se počutimo dobro. Vagusni živec je predstavnik parasimpatičnega avtonomnega živčevja. 12 možganskih živcev, izmed katerih jih večina oživčuje predele obraza, vratu, ušes, grla in oči), živec vagus potuje po telesu navzdol in oživčuje dihalni sistem, srce in prebavila. Tokrat se ustavimo le ob odzivih na stres: ZAMRZNITEV Te vrste odziv je star več kot 500 milijonov let. Gre za naš najstarejši urgentni odziv, ki se kaže kot stanje zamrznitve. V tem stanju občutimo obup, nemoč, depresijo. Občutek je, da ne moremo nič. Inzulin se zviša, prav tako prag za bolečino. Bitje srca se upočasni, dihanje postane plitko. Izbire nimamo. Na tak način se s travmo pogosto soočajo otroci, ker se težko postavijo zase.  BOJ ALI BEG Te vrste odziv je star 400 milijonov let. Gre za sistem, ki nas potisne v boj ali beg. Ta drugi odziv simpatičnega živčnega sistema skrbi za naše preživetje. Lahko nam celo reši življenje, ko se izognemo nevarnosti. V stanju boja nas lahko preplavljajo jeza, bes, frustracija in razdražljivost. Kadar gre za BEG, smo lahko tesnobni, zaskrbljeni in polni strahu. Zviša se krvni pritisk, raven adrenalina, a upočasni se presnova, zniža bolečinski prag in zmanjša imunski odziv.  ve, bolečinskega praga in imunskega odziva. V tem odziv je naš pogled že širši. Nakazuje se že rešitev. POČITEK Tretji odziv parasimpatičnega sistema je star 200 milijonov let in je značilen za sesalce. Živčni sistem preide v stanje počitka, ko se počutimo varne, smo empatični, čuječi in radostni. Z drugimi se lahko povezujemo. Bolj smo odporni na okužbe, imamo boljši krvni obtok in imunske odzive. Smo radovedni, optimistični in sproščeni. OSEBNO DELO Pripravila: mag. s. Polonca M