Svetopisemska berila za ta dan: 1. berilo: Iz 49,1-6 Psalm: Ps 139,1-3.13-15 2. berilo: Apd 13,22-26 Evangelij: Lk 1,57-66.80 Vrstica iz evangelija: »Otrok pa je rastel in se krepil v duhu. In živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom« (Lk 1,80) 1. berilo (Iz 49,1-6) Poslušajte me, otoki, pazite, ljudstva v daljavi! Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem naročju. Napravil je moja usta kakor oster meč, zakril me je s senco svoje roke, naredil me za gladko puščico, me skril v svojem tulu. Rekel mi je: »Moj služabnik si, Izrael, ki se bom v tebi poveličal.« Jaz pa sem si rekel: »Zaman sem se trudil, za nič in brez koristi sem potratil svojo moč.« Toda pri Gospodu je moja pravica in pri mojem Bogu moje plačilo. Zdaj pa govori Gospod, ki me je ob rojstvu upodobil za svojega služabnika, da nazaj privedem Jakoba k njemu, da zberem Izraela za njega. Počaščen sem bil v Gospodovih očeh in moj Bog je bil moja moč. Rekel je torej: »Premalo je, da si mi služabnik, da povzdigneš Jakobove rodove in nazaj privedeš Izraelove rešence. Zato te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje do konca zemlje.« Psalm (Ps 139,1-3.13-15) Odpev: Hvalim te, ker sem tako čudovito ustvarjen. Gospod, preiskuješ me in me poznaš; ti prodreš v moje misli od daleč; ko hodim in ko ležim, ti vidiš in na vsa moja pota paziš. Hvalim te, ker sem tako čudovito ustvarjen. Ti si namreč naredil moje telo, me stkal v telesu moje matere; hvalim te, ker sem tako čudovito ustvarjen, ker so čudovita tvoja dela. Hvalim te, ker sem tako čudovito ustvarjen. Mojo dušo poznaš popolnoma, ni ti bilo skrito moje bistvo, ko sem bil oblikovan na skrivnem, ko sem bil tkan v globočinah zemlje. Hvalim te, ker sem tako čudovito ustvarjen. 2. berilo (Apd 13,22-26) Tiste dni je Pavel rekel: Bog je našim očetom za kralja obudil Davida, o katerem je tudi pričal: »Našel sem Davida, Jésejevega sina, moža po svojem srcu, ki bo izpolnjeval vse moje želje.« Iz njegovega rodu je Bog poslal Izraelu Odrešenika Jezusa, kakor je bil obljubil; prej, pred njegovim prihodom, pa je oznanil Janez vsemu izraelskemu ljudstvu krst pokore. Ko je Janez končeval svoje življenje, je govoril: »Nisem tisti, za kogar me imate; a glejte, za menoj prihaja ta, ki mu nisem vreden odvezati obuvala z nog.« Možje, bratje, sinovi Abrahamovega roda, in kar je bogaboječih med vami: nam je poslana beseda odrešenja. Evangelij (Lk 1,57-66.80) Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan pa so prišli, da dete obrežejo, in so mu po očetu hoteli dati ime Zaharija. Njegova mati pa je odgovorila: »Nikakor, ampak Janez se bo imenoval!« In rekli so ji: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Tedaj so pomignili njegovemu očetu, kako bi ga on hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik in je govoril ter hvalil Boga. Strah je obšel vse njihove sosede in po vsem judejskem pogorju so govorili o vsem tem. Vsi, ki so to slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« Otrok pa je rastel in se krepil v duhu; in bil je v samoti do dneva, ko se je prikazal Izraelu.