Pred kratkim je minilo dve leti od začetka vojne v Ukrajini, čez nekaj dni bo pol leta, kar poteka genocidna vojna na območju Gaze in na drugih palestinskih območjih. Človeku, ki vojne še ni izkusil, so vsakodnevno ubijanje, strah, negotovost, izgube bližnjih, tudi begunstvo, v resnici nepredstavljivi: če jih mora izkusiti otrok, še toliko bolj.Otroška pediatrinja, humanitarka in dolgoletna predsednica Slovenske  filantropije dr. Anica Mikuš Kos se v vsa čustva teh otrok z lahkoto vživi: ker jih je kot otrok preživela sama. Kot majhna punčka je del otroštva s staršema preživela v partizanih in se razmer v partizanski bolnišnici, strahu, a tudi drobnih dogodkov, ki so ji vlivali upanje, še dobro spomni. Kasneje so ji tudi te izkušnje prišle prav, ko je kot strokovnjakinja  pomagala žrtvam vojne na različnih koncih sveta. Toda prav zaradi vseh izkušenj je prepričana, da večina otrok izkušnjo lahko preživi brez resnejših trajnih posledic. In čeprav sodi v vrh svoje stroke, verjame, da smo za tak izid mnogo bolj kot še tako dobri strokovnjaki za duševno zdravje, odgovorni vsi mi, ki jim znamo znova vrniti vero v dobro.