Ob koordinatorjih varstva pri delu, koordinatorjih šolske prehrane in ostalih predstavnikih spoštovanega ceha postavljanja pravih stvari na za njim namenjeno mesto smo dobili tudi novega koordinatorja Levice. Stranka, ki je vzvišena nad najmanjšim vonjem po kultu osebnosti, je na koordinaciji sveta stranke odkoordinirala Luko Mesca in prikoordinirala Asto Vrečko.Poteza, ki jo koordinator današnje oddaje smatra za vredno objave. Politični spektrum Slovencev je natančno razdelan tudi iz vodstvenega gledišča. Stare, tradicionalne stranke, ali na levici, ali na desnici, hlepijo za močnim vodjem, karizmatično osebo, ki Slovence, prelene, da bi brali politične programe, prepriča k oddaji glasu v njihovo korist. Sodobna, postmoderna in skoraj v celoti digitalizirana stranka, kot je Levica, v te predmoderne mehanizme seveda ne verjame. Za postklasično politiko je dovolj vera v idejo kot tako, v program in v kolektiv, ki praviloma presega intelektualne in operacijske zmožnosti posameznika. Zato se je Luka Mesec, eden izmed očetov stranke, poimenoval za koordinatorja, ob čemer je Beethoven strgal tretjo simfonijo. Ampak "koordinator enako dišal bi z imenom drugim" in Luka Mesec si je izboril svoj delež karizme v slovenskem političnem bazenu. Oziroma ribniku. Ampak ko je levica na prejšnjih volitvah pogorela so – kako kontradiktorno in nepremišljeno – za poraz obtožili Mesca, čeprav ni nikoli nikogar vodil, temveč je samo koordiniral. Se pravi; namesto, da bi za volilni poraz obtožili program, idejo, ideologijo in akcijo, ki stojijo za slabim rezultatom, so obtožili padajočo karizmo koordinatorja, v katero pa kot stranka tako ali tako ne verjamejo. Zdi se zapleteno, ampak če bi bilo enostavno, ne bi bili Levica. A ostaja dejstvo, da je imel Luka Mesec – imeli ga radi, ali pa ga sovražili – karizmo; prepoznavnost, nastop, artikuliranost in politično konsistentnost. Vse našteto je mladi koordinator – vsaj za Slovenske razmere – gojil bolj uspešno, kot to počne ostala lahka konjenica predsednikov političnih strank. Zato so ga na marčeve ide zabodli in ustoličili ministrico za kulturo. Ki pa ima prav toliko karizme, kot je od slovenske ministrice za kulturo pričakujete. Se pravi nič. Ampak kot vemo, karizma ni pomembna, in v Levici verjamejo, da jih bo Asta Vrečko koordinirala uspešneje, kot jih je Luka Mesec. In v imenu vodilne funkcije se skriva glavni problem in hkrati glavni vzrok za zaton te, na njenem začetku tako obetajoče politične stranke. Koordinator levice lahko koordinira samo Levico, oz. njene člane. V naslovu funkcije ni nobene težnje, da bi koordiniral kogarkoli drugega, če bi kdorkoli kaj takega že dopustil. Torej; ministrica Asta Vrečko ne koordinira slovenske kulture, kot minister Luka Mesec ne koordinira enakih možnosti. Obe področji oba levičarja vodita, upravljata in podobno; stranko, iz katere izhajata, pa koordinirata. Če bi vodila tudi stranko, kot to počnejo ostali predsedniki, bi bilo bolj naravno in verodostojno, da vodita tudi zaupana jima resorja … Ampak narediti moramo logičen preizkus, ki bo dal temu nakladanju vsaj malo kredibilnosti. Težko je verjeti, da so naše politične stranke osredinjene okoli bolj ali manj prezentnih osebnosti, dokler ne opravimo preizkusa in posameznih predsednikov ne posedemo na vrh konkurenčnih strank! Šele tedaj ugotovimo, da so slovenske stranke močne prav toliko, kot so močni njihovi predsedniki. Poglejmo teoretični preizkus: Janez Janša vodi socialne demokrate! Vemo, primerjava na prvo žogo, a socialni demokrati bi se končno rešili polovičarske retorike, Janez Janša pa bi končno postal socialni demokrat. Tanja Fajon vodi SDS. Velika želja mnogih Slovencev bi se uresničila in stranka, ki menda najbolj razdvaja, bi propadla. Matej Tonin vodi Levico; Miha Kordiš da za mašo in sede na njegovo desnico. Robert Golob vodi Gibanje Svoboda … Bi bil že skrajni čas! Zgodba o koordiniran