Danes pa nekaj o zapletenem, a čudovitem svetu verskih običajev in verovanj. O religiji, skratka … Pred dnevi so se na mnogih točkah v Sloveniji pojavili napisi "Jezus". Med drugim na betonski galeriji pred trojanskimi predori in na planinski poti na Nanos. Kolikor pa smo zasledili, so napise evidentirali še po mnogih drugih krajih v naši deželi. Večina napisov "Jezus" ima osnovnemu besedilu dodano še majhno srce, po katerem lahko sklepamo, da grafit v celoti sporoča: "Rad imam Jezusa!" Javnost, sploh planinska, se je odzvala ogorčeno. Da gre za mazaško akcijo, da grafiti onesnažujejo okolje in da ideološko obarvana besedila ne sodijo v planine. S podobnim tonom se je odzvala tudi slovenska škofovska konferenca, ki v napisih sicer prepozna koristno oznanjanje Gospodovega imena, hkrati pa sporoča, da morata biti za kaj takega primerna tako kraj kot tudi čas, in da pot na Nanos ter še nekaj poti po slovenski naravi niso primerne za oznanilo. Razmišljujoči se ob večinsko negativnih odzivih na rdeče napise na belih kamnih z najbolj slavnim imenom v zgodovini najprej nekoliko začudi, kmalu pa začne iskati mogoče odgovore … Zadeva je na primarni ravni precej preprosta. Velika večina Slovencev se izreka za katoličane. Ob tem niti ni pomembno, koliko in v kakšni meri vero prakticirajo, se pravi, kako pogosto so pri maši. Ali vsak dan, ali le za božič in veliko noč … Svetovnonazorsko, ali pač duhovno, oznaka katoličan predvideva kar nekaj dejstev, s katerimi se ta globalna religija identificira. In med temi očitnimi lastnostmi je na prvem mestu, krščansko verovanje v genezo. Se pravi, v stvarjenje sveta in bližnje okolice. Saj poznamo priliko o najbolj zaposlenem delovnem tednu v zgodovini. In če je troedini Bog, pri katerem je Jezus eden od tričlanske uprave, resnično ustvaril tako nebo kot zemljo in živali, človeka in vse ostalo, se pravi tudi kamenje in gozd in trave ob poti na Nanos, potem ni napis Jezus ob njej nič drugega kot zemljiškoknjižni zahtevek; oziroma zemljiškoknjižni izpisek. Prav tako pomeni, da lastnik podpornega zidu in galerije ob vstopu v trojanske predore ni DARS, temveč je njegov lastnik stvarnik neba in zemlje. Pri napisih gre samo za lastniški certifikat, ali pa za geodetski zaznamek. Grafitarska, skrajneži jo imenujejo celo »mazaška« akcija je povsem enaka z napisi »zasebno zemljišče« oziroma »zasebna pot«, ki pa se tudi nenadzorovano množijo po deželi, skupaj z zavedanjem, da je zasebna lastnina sveta. In katera izmed lastnin je lahko bolj sveta od tiste, ki je pridobljena v nebesih? Je pa še druga možnost; v Ljubljani se te dni izteka nekaj mesecev trajajoča razstava najbolj znanega uličnega umetnika na svetu Banksya. Njegova grafična sporočila v urbanih okoljih ali v naravi nikoli ne bodo dosegla klasičnega slikarstva v umetniškem izrazu, ga pa dosegajo ali presegajo v sporočilnosti. Kaj pa če gre pri napisih "Jezus" v slovenski naravi samo za Banksyjevo akcijo, ki se na ta način poslavlja od gostovanja v naši državi? Je pa še tretja možnost, oziroma še tretji vidik napisov Jezus, ki so se množično pojavili v slovenski krajini … Naša okolica je prepredena s krščanskimi simboli. Cerkve, cerkvice, razpela in kapele so integralni del pokrajine, brez katerih ta ne bi bila to, kar je. Ne le med simbolnim, temveč tudi med praktičnim bivanjem v Sloveniji cerkvica na holmu prav tako slavi gospodovo ime, kot ga slavi napis Jezus na kamnu ob planinski poti …  Če se torej nihče ne vpraša o na gosto posejanih cerkvah, ki so temelj naše krajine, čemu se potem sprašujemo o napisih Jezus na skalah, ob poteh in na zidovih …?  Je pa še četrta možnost; na dekadentnem in tudi versko potrošniškem zahodu je inflatorno slavljenje Jezusovega imena že dolgo religijska praksa. Jezusovo ime je najti na nalepkah na avtomobilih, v trgovinah s spominki in v takih ali drugačnih grafičnih zapisih. Pri nas smo bili do