Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (124, 5, 7) Dvojno življenje   Cerkev pozna dvojno življenje, ki ga je Bog razodel in priporočil: eno je v veri, drugo v gledanju; eno v času popotovanja, drugo v večnem bivališču; eno v trudu, drugo v pokoju; eno na potu, drugo v domovini; eno si prizadeva in deluje, drugo za plačilo gleda; eno se ogiba hudega in dela dobro in ima veliko dobrino, ki jo uživa. Podoba onega je bil apostol Peter, podoba tega apostol Janez. Ono bo trajalo do konca tega sveta in se bo tedaj končalo, to pa se bo spolnilo šele po koncu tega sveta, toda na onem svetu mu ne bo konca. Zategadelj je Petru rečeno: Hodi za menoj, o Janezu pa: Hočem, da tako ostane, dokler ne pridem, kaj je tebi za to? Ti hodi za menoj! Ti hodi za menoj in me posnemaj ter prenašaj, kar te v času hudega zadene, oni pa naj ostane, dokler ne pridem povračat z večnimi dobrinami. To se da jasneje takole povedati: Popolna dejavnost, ki jo spodbuja zgled mojega trpljenja, naj hodi za menoj; začeto gledanje pa naj počaka, dokler ne pridem, da se spopolni, ko pridem. Za Kristusom namreč hodi do smrti bogovdana popolna potrpežljivost. Popolno spoznanje pa čaka, dokler ne pride Kristus, da se bo takrat razodelo. Tu namreč trpimo hudo tega sveta v deželi umrljivih, ondi pa bomo gledali Gospodove dobrote v deželi živih. Besedo: Hočem, da ostane, dokler ne pridem, ne smemo umeti v pomenu preostati, ostati pri življenju, ampak v pomenu čakati, zakaj tisto, kar on (Janez) pomeni, se bo spolnilo ne zdaj, ampak ko pride Kristus. Če pa onega, kar je naznačeno po tem (Petru), zdaj ne izvršuješ, ne dospeš do tistega, kar pričakuješ. Vendar pa naj nihče teh odličnih apostolov vsaksebi ne loči! Oba sta bila v tistem, kar je Peter v podobi predstavljal, in oba naj bi bila nekoč v tistem, kar je Janez v podobi pomenil. V podobi je oni hodil za njim, ta pa ostal; oba pa sta v veri prenašala hude stiske sedanje revščine, oba pričakovala prihodnjih dobrin v večni blaženosti. Pa ne samo onadva, ampak vesoljna Cerkev, Kristusova nevesta, dela to; oprosti naj se teh preskušenj in ohrani v oni blaženosti. To dvojno življenje sta v podobi pomenila Peter in Janez, vsak svoje; toda oba sta nekaj časa v tem življenju hodila v veri in oba bosta prihodnje življenje uživala v gledanju. Za vse svete torej, ki so s Kristusovim telesom neločljivo združeni, je zaradi potovanja skozi viharje tega življenja prvi med apostoli, Peter, prejel ključe nebeškega kraljestva, da zavezuje in razvezuje grehe. Prav tako pa je za vse prav iste svete zaradi mirnega naročja onega skritega življenja evangelist Janez slonel na Kristusovih prsih. Zakaj grehe zavezuje in razvezuje ne samo oni (Peter), marveč vesoljna Cerkev. Tudi ta (Janez) ni samo zase iz studenca Gospodovih prsi pil, kar bi oznanjal in pridigal, ni samo zase pil Besede, ki je bila v začetku Bog pri Bogu, in drugih vzvišenih resnic o Kristusovem božanstvu ter o trojstvu in edinstvu božanstva. Te resnice bomo v prihodnjem kraljestvu gledali iz obličja v obličje, zdaj pa, dokler Gospod ne pride, jih zremo v zrcalu in nejasno. In Gospod sam je ta evangelij po vsem svetu razširil, da lahko iz njega vsi njegovi - vsak po svoji sprejemljivosti - pijejo.