Iz homilije sv. Gregorja iz Nise, škofa, o blagrih (6. homilija) Bog je kakor nepristopna pečina   Kakor prevzame človeka, ko z visoke gore zre na spodaj ležeči ocean, ki se širi v nedogled, tako prevzame mojega duha, ko z višine Gospodove besede zrem v nepojmljivo globočino božjih misli. Ob bregu morja se večkrat dviga visoka gora in njen vrh se obrnjen pogreza v globočino voda. Človek, ki zre v morske globine, čuti kar neko vrtoglavico. Tako se počuti moja duša, ko se skuša poglobiti v veličasten Gospodov izrek: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Bog se da videti tistim, ki so očistili svoje srce. Veliki sveti Janez pa pravi, da Boga ni še nikoli nihče videl. Vzvišeni duh sv. Pavla pa to še potrjuje, ko pravi: Boga ni nikoli nihče videl in ga tudi videti ne more nihče. On je kakor strma in gladka gora, ki je neprijemljiva za našo misel in ki jo Mojzes v svojem nauku razglaša za nepristopno našemu duhu. Branil je vsem, ki so se mu hoteli približati in se ga dotakniti, ko jih je svaril: Nikogar ni, ki bi mogel videti Gospoda, pa ne bi umrl. Gledanje Boga je namreč večno življenje. Vendar stebri vere: Janez, Pavel in Mojzes trdijo, da je to nedosegljivo. Zdaj vidiš, kako duša pada v omotico, ko jo vabijo globine, ki jih odkrivamo v Gospodovih govorih. Kdor ne vidi Boga, nima življenja. Preroki, apostoli, ki so od Boga navdihnjeni, pričajo, da Boga ni mogoče videti. Kakšno upanje pa potem še preostane ljudem? Toda Gospod sam podpira upanje, ki upada. Kako se je obnašal do Petra? Bil je v nevarnosti, da se bo utopil. Jezus pa ga je zadržal nad vodo, kakor da je na trdnih tleh. Če se bo torej tudi nas dotaknila roka božjega Sina, ko bomo omahovali zaradi pogleda v globine resnice in nas bo utrdila v določenem uvidu ene izmed njih, se bomo nehali bati, saj nas bo Beseda sama prijela za roko. Sama namreč pravi: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali.