Iz homilije sv. Gregorja iz Nise, škofa, o blagrih (6. homilija) Upajmo, da bomo Boga gledali   Obljuba: Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali, je tolikšna, da presega še tako veliko srečo! Ko smo dosegli tako dobrino, ali moremo še katero drugo, če imamo že vse v tistem, ki ga gledamo? V jeziku Svetega pisma je »gledati« isto kot »imeti«. Na primer: gledati srečo Jeruzalema je isto kot jo imeti. Ali pa če prerok pravi: »Brezbožca je treba uničiti, da ne bo gledal Gospodove slave. »Ne videti« je isto kot »ne dobiti«. Zato tisti, ki gleda Boga, uživa vse mogoče dobrine že samo zato, ker ga gleda: življenje brez konca, večno netrohljivost, nesmrtno blaženost; brezkončno kraljestvo, neminljivo veselje, pravo luč, blagi pogovor z Duhom, nedostopno slavo, nenehno radost, z eno besedo: vse dobrine. To kar nam je predloženo kot upanje na obljubljeno srečo, je torej nekaj veličastnega. Toda, kakor smo zgoraj videli, je mogoče gledati Boga le, če je srce čisto. Tu pa je moj duh zopet omotičen. Sprašuje se, če ni čistost srca ena od nemogočih reči, ki našo naravo presegajo. Kajti, če je gledanje Boga naravno, a ga Mojzes in Pavel nista videla, in celo to trdita, da ga niti onadva niti kdo drug sploh videti ne more, je to, kar nam v tem blagru Beseda ponuja, nekaj, kar presega naše moči. Kaj imamo od tega, če vemo, kako se Boga vidi, če pa je to za nas neuresničljivo. Kakor če bi nam kdo rekel: Kakšna sreča je živeti v nebesih, ker se od tam da videti reči, ki jih od tu spodaj ni mogoče videti. Če bi pa obstajala naprava, ki bi dvigala ljudi v nebesa, bi bilo za poslušalce res koristno zvedeti, kako so srečni tisti, ki tam živijo. Dokler pa je vzpon v nebesa nemogoč; nima poznanje nebesne sreče nobenega smisla. Še huje: to nas le žalosti, če nas kdo poučuje o rečeh, ki jih ne moremo doseči. Torej bi nas Gospod, ki nam daje ta čudoviti blagor, vabil na nekaj, kar presega našo naravo in naše sposobnosti. Vendar ni tako. Bog od živali, ki jim ni dal peruti, ne zahteva da letajo. Tudi ne zahteva od zemeljskih živali, da živijo v vodi. Tako je pri vseh bitjih. Zakon ne dela sile naravi, ampak je prilagojen sposobnostim posameznika. Torej tudi nam ni treba obupati, da bi ne mogli doseči cilja, ki ga za tiste, ki so čistega srca, odkrivajo blagri. Niti Janez niti Pavel niti Mojzes ali kdo njim podoben ni bil oropan vzvišene sreče, ki jo daje gledanje Boga. Ne Pavel, ki je rekel: Pripravljena mi je krona pravice, ki mi jo bo dal oni dan Gospod; pravični sodnik. Niti Janez, ki je počival na Gospodovih prsih. Niti Mojzes, ki je slišal Boga, ki mu je rekel: Poznam te bolj kot vse druge. Ti ljudje, ki so govorili, da doumevanje Boga presega naše sposobnosti, so bili brez dvoma med srečnimi. Sreča pa je v tem, da gledamo Boga in to prihaja od čistega srca. Torej čistost srca, ki vodi človeka do sreče, gotovo ni nemogoča. Zato ljudje, ki za sv. Pavlom pravijo, da gledanje Boga presega naše sposobnosti, ne govorijo narobe. Pa tudi Gospod jih ne postavlja na laž, ko obljublja tistim, ki so čistega srca, da bodo Boga gledali.