Iz Pogovora o božji previdnosti sv. Katarine Sienske, device (167. pogl.) Okusila sem in videla   O večno božanstvo, o večno Trojstvo, kako dragocena je postala kri tvojega edinega Sina po združenju z božjo naravo! Večna Trojica, kakor neizmerno morje si, v katerem tem več najdem, čim bolj iščem. In čim več najdem, bolj raste žeja po tebi. Takorekoč nenasitno nasičuješ dušo. V svoji brezmejnosti ji daješ toliko, da kljub vsemu še vedno lačna in žejna želi tebe, večna Trojica, ker hrepeni, da bi te videla v luči tvoje luči. Večna Trojica, okušala in videla sem z lučjo razuma v tvoji luči tvojo brezmejnost in lepoto tvoje stvari. Ko sem videla sebe v tebi, sem spoznala, da sem tvoja podoba, zaradi razuma, ki si mi ga podelil, večni Oče, v svoji moči in svoji modrosti, ki je obenem modrost tvojega Sina. Sveti Duh, ki izhaja iz tebe in iz tvojega Sina, pa mi daje moč volje, da te morem ljubiti. Večna Trojica, stvarnik si in jaz tvoja stvar. Spoznala sem, o Bog, razsvetljena po tebi, ko si me prerodil s krvjo svojega Sina, kako ceniš lepoto svoje stvari. O brezno, o večna Trojica, o božanstvo, o neizmerno morje! Kaj si mogel dati meni več kot sebe? Ogenj si, ki gori vedno in se ne použije nikoli. Použivaš pa s svojim ognjem vsako sebičnost duše. Ogenj si, ki prežene sleherni hlad, in s svojo svetlobo razsvetljuješ človeški razum, da morem spoznati tvojo resnico. V veri, ogledalu te luči, te spoznavam. Ti si najvišje dobro, dobrina nad dobrinami, sreča prinašajoča dobrino, nedojemljiva dobrina, neprecenljiva dobrina. V tebi je lepota nad lepotami, modrost nad vsako modrostjo, modrost sama. Hrana si angelom, v svoji plameneči ljubezni pa si se dal ljudem. Ti si mi obleka, ki pokriva mojo nagoto. Ti si hrana, ki nasičuje s svojo dobroto lačne. Sladkost si brez primesi grenkobe, o večna Trojica!