Iz govorov o Pridigarju sv. Gregorja iz Nise, škofa (5. homilija) Modri ima oči uprte v Kristusa   Ako duša dvigne oči k svoji glavi, ki je po besedah apostola Pavla Kristus, bo lahko srečna zaradi bistrovidnosti, ki jo ima. Počivala bo s pogledom tam, kjer ni nobene teme zla. Veliki apostol Pavel, in še drugi veliki kakor on, so imeli oči uprte v Glavo; prav tako se vsi, ki živijo, gibljejo in so v Kristusu. Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega. Kdor torej ima oči uprte v Glavo (pri tem mislimo na počelo vsega, na Kristusa, ki je krepost sama in popolna v vsakem oziru), ima oči uprte v resnico, pravičnost, celovitost, v vsako dobro. Modri torej ima oči odprte, bedak pa hodi v temi. Tistemu seveda, ki ne postavi svetilke na svetilnik, marveč jo položi pod posteljo, se svetloba spremeni v temo. Koliko ljudi, ki živijo za trajne vrednote in večne resničnosti, imajo drugi za slepe in nespametne. Tako se je tudi apostol Pavel hvalil, da je nespameten zaradi Kristusa. Pavel se v svoji svetosti in modrosti ni ustavljal pri nobeni izmed stvari, za katere se ženejo ljudje. Zato pravi: Mi nespametni zaradi Kristusa, kar pomeni: Mi smo slepi glede minljivih stvari tega življenja, ker gledamo nebeške stvari ter imamo oči uprte v Glavo. Zato mu ni bilo za streho in hrano, bil je ubog, vedno na poti in trpel je lakoto in žejo. Kdo neki bi Pavla ne pomiloval, ko je bil v ječi in zasramovan, pa tudi ko so ga kot ujetnika po brodolomu premetavali valovi? Čeprav so ga ljudje videli takega, se za to ni zmenil, temveč je imel vedno oči uprte v Glavo, rekoč: Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove? Nadloga ali stiska ali preganjanje? Ali lakota ali nagota ali nevarnost ali meč? To pomeni: Kdo mi bo preusmeril pogled, kdo me bo prisilil, da bi gledal ničvredne stvari? Tudi nam naroča, naj ravnamo na enak način, ko pravi, naj hrepenimo po tem, kar je zgoraj, to je, naj imamo oči uprte v Glavo, Kristusa.