Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, o Gospodovi molitvi (8-9) Naša molitev je javna in skupna   Učitelj miru in Vzgojitelj za edinost predvsem ni hotel, da bi molili posamič in vsak zase; kdor moli, naj ne moli samo zase. Ne rečemo namreč: Oče moj, ki si v nebesih, tudi ne: Daj mi danes moj kruh; tudi ne prosi vsak, naj njemu odpusti njegov dolg, ali ne moli samo zase, naj njega ne vpelje v skušnjavo in reši hudega. Naša molitev je javna in skupna; in kadar molimo, molimo ne za enega, marveč za vse ljudstvo, kajti vse ljudstvo je samo eno. Bog miru in učitelj sloge, ki nas je učil edinosti, je hotel, da vsak moli za vse tako, kakor je sam v enem vse nosil. To postavo molitve so spolnili trije mladeniči v ognjeni peči, ene misli v molitvi in enega duha in srca. To poroča božje pismo sámo; uči nas, kako so ti molili, in nam daje zgled, ki ga v molitvi posnemajmo, da bomo njim podobni. Takrat so, pravi, ti trije kakor iz enih ust peli hvalnico in poveličevali Gospoda. Govorili so kakor iz enih ust, pa jih še ni bil Kristus učil moliti. Ko so molili, je bila njihova beseda vredna uslišanja in močna, ker je krotka, preprosta in duhovna molitev zaslužila Gospodovo usmiljenje. Vemo, da so tudi apostoli z učenci po Gospodovem vnebohodu tako molili. Vsi so enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati. Enodušno so vztrajali v molitvi in pokazali, da je njihova molitev prav tako prisrčna kakor složna, kajti Bog, ki daje prebivati v hiši njim, kateri so ene misli, ne pusti v božjo in večno hišo drugih ko tiste, ki enodušno molijo. Kako čudovite so, preljubi bratje, skrivnosti Gospodove molitve, koliko jih je, kako velike so, v besedi na kratko zbrane, toda po moči in duhu bogate! Ničesar ni, česar ne bi obsegale naše prošnje in molitve, če jih opravljamo, kakor nam nebeški nauk na kratko veleva. Takole, pravi, molite: Oče naš, ki si v nebesih. Novi, prerojeni, svojemu Bogu po njegovi milosti vrnjeni človek najprej pravi: Oče, ker je že postal otrok. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci, njim, ki vanj verujejo. Kdor torej vanj veruje in je postal božji otrok, naj začne s tem, da se zahvali in se prizna za božjega otroka, ko Boga v nebesih imenuje svojega očeta.