Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, o Gospodovi molitvi (11-12) Posvečeno bodi tvoje ime   Kakšno usmiljenje Gospoda, kakšno bogastvo njegove milosti in dobrote do nas, ki je hotel, da tako opravljamo molitev pred Bogom, da Boga imenujemo očeta in da tudi sebe imenujemo božje otroke, kakor je Kristus božji Sin! Tega imena bi si nihče izmed nas ne upal v molitvi v misel vzeti, če nam ne bi bil sam dovolil tako moliti. Pomnimo torej, preljubi bratje, in vedimo, da moramo kakor božji otroci živeti, ko Boga imenujemo očeta, da bo tudi on nas vesel, kakor smo mi veseli Boga Očeta. Vedimo se kakor božji templji, da bo očitno, da Bog v nas prebiva. Naše ravnanje naj se duhu ne izneveri; ko smo postali nebeški in duhovni, delajmo le nebeško in duhovno, ker je tudi Gospod Bog rekel: Kdor mene časti, ga bom častil, in kdor mene zaničuje, bo zaničevan. Tudi sveti apostol je v svojem pismu zapisal: Niste svoji. Kajti za veliko ceno ste kupljeni. Poveličujte in nosite Boga v svojem telesu. Nato pravimo: Posvečeno bodi tvoje ime. Ne da bi želeli, naj ga naše molitve posvetijo, marveč da prosimo, naj bo njegovo ime v nas posvečeno. Sicer pa kdo posveti Boga, ko on posvečuje? Ker pa je rekel: Bodite sveti, ker sem tudi jaz svet, vneto prosimo, da bi ostali stanovitni, ko smo v krstu prejeli posvečenje. In to vsak dan prosimo. Vsak dan se nam je namreč treba posvetiti, ko vsak dan grešimo, da naše grehe sproti s posvečenjem izbrišemo. Kakšno posvečenje pa nam božja milost daje, oznanja apostol: Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne mehkužneži ne hotniki moških ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo posedli božjega kraljestva. In taki ste bili; toda očistili ste se, opravičenje ste dosegli, posvetili ste se v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. Zatrjuje, da smo se posvetili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga. Molimo, da bi to posvečenje v nas ostalo. In ker je naš Gospod in sodnik človeku, katerega je ozdravil in poživil, zapretil, naj več ne greši, da se mu ne zgodi kaj hujšega, zato neprenehoma molimo in prosimo; podnevi in ponoči terjajmo, da bi posvečenje in oživljenje, ki smo ga od božje milosti prejeli, z božjo pomočjo ohranili.