Iz govorov sv. Avguština, škofa (47. govor, 12-14, O ovcah) Če bi hotel ugajati ljudem, nisem Kristusov služabnik   To je naša hvala: pričevanje naše vesti. So ljudje, ki predrzno sodijo, ki obrekujejo, napihujejo, godrnjajo, ki nagibajo k sumničenju, ne da bi imeli razlog za to, ki iščejo povoda za napad, kjer niti za sumničenje ni razloga. Kaj nam preostane proti takšnim, razen pričevanja naše vesti? Saj, bratje, niti pri onih, ki jim želimo ugajati, ne iščemo lastne časti, in je ne smemo iskati, marveč le njihovo zveličanje, da ne bodo zašli, ko bodo šli za nami, če bomo hodili po pravi poti. Posnemajo naj nas, če hodimo za Kristusom. Če pa ne hodimo za njim, naj posnemajo Kristusa. On namreč pase svojo čredo in je sam z vsemi tistimi, ki jo pasejo, ker so vsi v njem. Ne iščemo torej lastne koristi, ko hočemo ugoditi ljudem; hočemo se le veseliti nad njimi, veseliti, ko bi videli, kako jim ugaja, kar je dobro, in to zaradi njihove koristi, ne zaradi naše lastne slave. Jasno je, proti komu pravi apostol: Če bi hotel ugajati ljudem, nisem Kristusov služabnik. In jasno je tudi, za koga pravi: Brez spotike bodite vsem v vsem, kakor skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem. Oboje je jasno, oboje v mir, oboje čisto, oboje pomirja. Ti se samo pasi in pij, ne tlači paše in ne kali vode. Slišali ste namreč tudi Gospoda Jezusa Kristusa samega, učitelja apostolov: Vaša dejanja naj svetijo pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta v nebesih, njega, ki vas je take ustvaril. Ljudstvo smo njegove paše in ovce njegove roke. Bodi torej hvaljen on, ki te je naredil dobrega, če si dober! Hvala ne gre tebi, kajti iz sebe bi mogel biti samo slab. Zakaj hočeš obračati resnico, ko hočeš biti hvaljen, kadar storiš kaj dobrega, Bogu pa naprtiti odgovornost za zlo, ki ga storiš? V istem govoru, v katerem Jezus pravi: Vaša dejanja naj svetijo pred ljudmi, pravi tudi: Ne iščite sebi pravičnosti pred ljudmi! Toda, kakor pri apostolu tako se ti tudi v evangeliju zde te izjave protislovne. Če pa ne kališ vode svoje duše, boš spoznal tudi skladnost v Svetem pismu, in boš v njem našel mir. Skrbimo torej, bratje, da ne le prav živimo, ampak živimo prav tudi pred ljudmi. Tudi ne skrbimo le za dobro vest, marveč za to, da v mejah naše šibkosti in budnosti nad krhko naravo delamo vse tako, da slabotnemu bratu ne bomo v povod za sumničenje. Kajti lahko s tem poteptamo božje pašnike, medtem ko uživamo čista zelišča in pijemo čisto vodo, slabotne ovce pa bodo (po naši krivdi) morale jesti teptano travo ter piti kalno vodo.