Iz razlage 2. pisma Korinčanom sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (5, 5-6, 2) Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam poveril službo sprave   Ti, ki so prejeli poroštvo Duha in so obogateli z upanjem na vstajenje, so zdaj že v posesti prihodnjih dobrin in govorijo: Odslej nikogar ne poznamo po mesu, saj smo vsi duhovni ljudje in nismo več podvrženi razkroju mesa. Korinčanom, katerim Pavel piše, daje vedeti, da meso označuje razkroj mesa. Odkar nam je zasijal edinorojeni Sin, smo vsi bili prvinsko spremenjeni v Besedo, ki oživlja vse. S kraljevanjem greha smo bili vklenjeni v verige smrti, a z nastopom pravičnosti v Kristusu smo bili rešeni razkroja. Nihče torej ni več v mesu, to je v slabotnosti mesa, kateremu med drugim pripada tudi razkroj. Zato apostol trdi, da nikogar več ne pozna po mesu, ko zavrača zgrešene pojme nekaterih Korinčanov: In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. S tem hoče povedati tole: Beseda je meso postala in se je naselila med nami in je za življenje vseh pretrpela telesno smrt. Tako smo jo spoznali, vendar je poslej tako več ne poznamo. Četudi je Jezus ohranil telo, saj je po treh dneh oživel in je šel v nebesa k Očetu, je zdaj nad zakoni telesa. Od mrtvih vstali Kristus več ne umrje: smrt nad njim več ne gospoduje. Kajti smrt, ki jo je za greh pretrpel, je pretrpel enkrat za vselej; življenje pa, ki ga živi, živi Bogu. Če je torej naš vodnik postal takšen, moramo z vso nujo hiteti po sledovih njegovih stopinj, bolj kot v telesu živeti nad zakoni telesa. Zato pravilno uči božji apostol Pavel: Ako je torej kdo v Kristusu, je novo stvarstvo: Staro je prešlo, glejte nastalo je novo. Z vero v Kristusa smo bili opravičeni in moč starega prekletstva je usahnila. Za nas je oživel on, ki je poteptal oblast smrti. Spoznali smo pravega Boga, ki ga po sredništvu Sina častimo v duhu in resnici. On namreč z nebes razliva na svet Očetove blagoslove. Na temelju teh resnic modro pravi apostol Pavel: Vse pa je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil. Skrivnost učlovečenja in iz nje potekajoča prenova se namreč ni zgodila brez Očetove volje. Po Kristusu nam je odprt pristop k Očetu. To sam trdi, da je le po njem mogoče priti k Očetu. Zatorej vse je od Boga, ki nas je po Kristusu s seboj spravil in nam dal službo sprave.