Iz razprave Didima Aleksandrijskega o Sveti Trojici (2. knj., 12) Sveti Duh nas preraja v krstu   Sveti Duh, ki je Bog obenem z Očetom in Sinom, nas prenavlja v krstu. Iz stanja nepopolnosti nas prestavlja v začetno lepoto in nas napolnjuje z milostjo, tako da ni v nas nič takega, kar ne bi bilo vredno naših želja. On nas osvobaja od greha in smrti. Iz telesnosti, to je iz prahu in pepela, nas napravlja duhovne, da bi uživali božjo slavo kot božji posinovljenci, bili dediči Boga Očeta in podobni njegovemu Sinu, njegovi bratje in sodediči, in bi nekoč z njim kraljevali v slavi. Namesto zemlje nam velikodušno daje nebesa. Po njem smo postali častivrednejši od angelov. Z božjimi vodami krstnega studenca je pogasil strašni neugasljivi ogenj pekla. Človek je spočet dvakrat, enkrat telesno, drugič pa po Svetem Duhu. O obeh spočetjih lepo pišejo sveti pisatelji. Naj navedem njihovo ime in nauk. Janez pravi: Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. Pravi torej, da so tisti, ki verujejo v Kristusa, prejeli moč, da postanejo božji otroci, to je, Svetega Duha, in so tako deležni božje narave. Da bi dokazal, da je tisti, ki poraja Bog Sveti Duh, navaja Jezusove besede: Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo. Po duhovniški službi krstni studenec na viden način poraja vidno telo, duhovno pa ga poraja Sveti Duh, ko ga nevidno krščuje po službi angelov. Tudi Janez Krstnik pravi v zgodovinskem trenutku odrešenja v soglasju z izrazom: »Iz vode in Duha« o Kristusu: On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Človeško telo je kot prstena posoda, ki jo je treba najprej umiti z vodo, potlej pa utrditi z duhovnim ognjem, to je z Bogom, ki je použivajoči ogenj. Nato mora sprejeti vase Svetega Duha, ki ga izpopolni in prenovi. Duhovni ogenj namreč lahko zaliva, kakor more duhovna voda plameneti.